4. TE MIKKA? FESTIVAL
Mestno kopališče, Murska Sobota, 16. julij 2005 ...
Radio Študent
Glasbena recenzija
ponedeljek, 18. julij 2005
4. TE MIKKA? FESTIVAL
Mestno kopališče, Murska Sobota, 16. julij 2005
*Minulo soboto je ob murskosoboškem kopališču potekal četrti TE MIKKA? festival. V senci mogočnih dreves je v popoldanskih urah hip-hopovskim nastopom bojda prisluhnila le peščica, tja do poznega večera pa se je na prizorišču nabralo okrog sedemsto ljudi. Ker sem hip-hop nastope žal zamudila tudi sama, naj citiram zgolj enega od zadovoljnih poslušalcev, ki je povedal, da so Diyala, Stekli psi, Valterap in Samo Boris z DJ dEZijem »pravi poeti«.
Sledilo je osem žanrsko dokaj različnih skupin, ki so bile namerno razporejene tako, da niti ljubiteljem trših rokenrol derivatov niti ljubiteljem elektronskih vib ni bilo dolgčas. V večerni del so nas uvedli lokalci Vuvalthrone, ki so s hitrim in na trenutke kar grinderskim metalom zadovoljili predvsem zvesto metalsko publiko, ostali pa smo se zabavali ob njihovih pikrih komentarjih političnih menjav in nove kulturne arogance, ki je nenazadnje zaslužna tudi za to, da je bil letošnji Te Mikka? skrčen na en sam dan. Ob tem je treba pohvaliti organizatorje festivala, saj so tako za nastopajoče kot za obiskovalce izvrstno poskrbeli; komur glasba ni zadostovala, je lahko na bazenu, ob stojnicah, pri tabornikih v kampu ali pač ob šanku ugodil vsem svojim poletno razvnetim čutom.
Sledila je druga prekmurska zasedba, ŠKM ali banda Štefana Kovača Marka, ki je pri menjavah jazzovskega in postrokerskega zvoka vse bolj uigrana in spretna, ne da bi pri tem izostalo njihovo druženje tako rezkih kot melanholično radostnih kitarskih melodij. Preden so na oder stopili še tretji domači »konspiratorji«, je gibe pospešil udaren dunajski transvestitski trio Bul Bul, ki je glasbeno navdušil predvsem ljubitelje nojzerskega roka. Bul Bul so se izkazali kot mojstri repeticije in stopnjevanja, in če je komu na trenutke vseeno postalo dolgčas, je predvsem kitarist in pevec znal učinkovito posredovati. Tako je bil edini glasbenik, ki je med igranjem preskočil ograjo in se pomešal med prve vrste tipično sramežljive publike, ker pa je to storil v kratkem krilcu, je bila zabava še toliko večja. Kleemarjev kolektiv pa je bil seveda tisti, ki je plesoče dokončno približal odru in s svojo sladko melodiko potrdil, da gre za enega bolj poslušljivih slovenskih »alter pop« elektronskih bendov.
Sledilo je za nekatere največje presenečenje, za druge pa največje razočaranje festivala – japonski rokenrol trio Electric Eel Shock, ki je svoj koncert pričel s posnetkom Black Sabbath in razkošno stopnjeval pričakovanja z bogatim lightshowom, zvezdniškim naslavljanjem publike z besedo »Slovenija« in z izredno dobrim zvokom njihove rokersko-motorheadovske godbe. Žal je njihov spektakel v nadaljevanju kljub množici navdušenih poslušalcev, ki jih kratek naliv ni pregnal izpred odra, izzvenel le preveč klišejsko, da bi ogrel tudi nekoliko zahtevnejše poslušalce. A ti so prišli na svoj račun že ob naslednjem nastopu.
Newyorški nojz-hardkor veterani Unsane so se po mnogih letih v naše kraje vrnili pač »po starem«: z razbolelim in predvsem jeznim zvočnim izbruhom; glasbo, ki ni bila samo natančno odigrana, temveč je v ritmičnem prepletu basa in bobnov ter s kitarskim hrupom ustvarila mnogoplastje, v katerem se pogubi predaš s čudno radostjo. Precej skromnejša zasedba poslušalcev se je povsem razživela šele v drugem delu nastopa, ko so Unsane začeli igrati starejše komade, sodeč po žvižgih in medklicih kar hite s plat Occupational Hazard in Scattered, Smothered & Covered.
Za ljubitelje večplastne plesne glasbe pa je takoj za njimi poskrbel bosanski kolektiv Dubioza, ki bi ga z lahkoto vzeli za balkanske Asian Dub Foundation. Elegantno so potovali med dubom in skajem, od drum'n'basa vse do težkih novometalskih rifov in scratcherskih intervencij, vse skupaj pa so suvereno vodili štirje vokalisti, pri čemer je najbolj izstopal speven in topel ženski vokal. Odziv na ritme je bil zelo živahen in pred odrom se je kar trlo plesočih in smejočih se teles, ki so po dolgem koncertu kolektiva Dubioza očitno vsa omagala, saj je zadnji bend, češke hardkorovce Thema Eleven pričakala le peščica, zaradi tehničnih težav pa zasedba žal ni imela priložnosti pokazati tistega, kar zna najbolje – stopnjevati otožen melodičen hardkor v manične in naspidirane izpade.
O četrtemu festivalu Te Mikka? skratka zelo pohvalno, kar velja tako za izbiro raznolikih zasedb kot tudi za, kot že rečeno, dobro in nevidno organizacijo.
V Murski Soboti sem se pogostila Tea.
Komentarji
komentiraj >>