Že kar nekaj časa je jasno, da bo po pravzaprav zaenkrat sploh ne tako zelo dolgem in vročem poletju na vrsti še politično vroča jesen. Notranjepolitični dogodki zadnjih dni sicer zgolj potrjujejo, da je Slovenija pravzaprav normalna parlamentarno-demokratična država z večstrankarskim sistemom, v katerem pa za razliko od vsaj za javno rabo enotnega stanja duha v vladajoči koaliciji ni prav nobene potrebe, da bi bili tako zelo enotni tudi v državnozborski opoziciji. Razvoj dogodkov, ki ga še najbolj ponazarja nivo diskurza med prvakoma največjih opozicijskih strank Liberalnih in Socialnih demokratov, ki se je od obkladanja s pridevniki Dragi Tone in Dragi Borut sprevrgel v včerajšnjo gladko zavrnitev poslanske podpore Socialnih demokratov k pobudi za razpis predhodnega posvetovalnega referenduma o predlogu zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, s katerim se med drugim ukinja protikorupcijska komisija, pa vseeno kaže, da smo priča prvovrstnemu spopadu za primat v domači državnozborski opoziciji. Že kar nekaj časa je jasno, da bo po pravzaprav zaenkrat sploh ne tako zelo dolgem in vročem poletju na vrsti še politično vroča jesen. Notranjepolitični dogodki zadnjih dni sicer zgolj potrjujejo, da je Slovenija pravzaprav normalna parlamentarno-demokratična država z večstrankarskim sistemom, v katerem pa za razliko od vsaj za javno rabo enotnega stanja duha v vladajoči koaliciji ni prav nobene potrebe, da bi bili tako zelo enotni tudi v državnozborski opoziciji. Razvoj dogodkov, ki ga še najbolj ponazarja nivo diskurza med prvakoma največjih opozicijskih strank Liberalnih in Socialnih demokratov, ki se je od obkladanja s pridevniki Dragi Tone in Dragi Borut sprevrgel v včerajšnjo gladko zavrnitev poslanske podpore Socialnih demokratov k pobudi za razpis predhodnega posvetovalnega referenduma o predlogu zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, s katerim se med drugim ukinja protikorupcijska komisija, pa vseeno kaže, da smo priča prvovrstnemu spopadu za primat v domači državnozborski opoziciji.
Da pri tem boljše kaže Borutu Pahorju in njegovim Socialnim demokratom potrjujejo celo javnomnenjske ankete, po katerih so ti glede na podporo anketiranih po dolgem času ponovno druga najvplivnejša stranka v državi. Takšen rezultat pa pravzaprav sploh ne preseneča. Vsaj na prvi pogled namreč Socialni demokrati ta čas za razliko od Liberalnih delujejo povsem konsolidirano. Borut Pahor in njegova politična linija po zadnji prevetritvi v stranki, po kateri so se na nekatera ključna mesta povzpeli novi in tako s preteklostjo kot z aktualnimi opozicijskimi političnimi travmami neobremenjeni ljudje, namreč ostaja trdno v sedlu.
Povsem drugačne razmere pa vladajo v Liberalni demokraciji. Ker je že povsem nepreklicno jasno, da se je obdobje vladavine Antona Ropa izteklo, in ker se v strankinem zakulisju že vnemajo prvi frakcijski boji za notranjo oblast, so liberalni demokrati te dni pravzaprav že obglavljeni. Pravzaprav pa tako tudi delujejo. Po tem, ko je poslanskim opozicionistom nekako le uspelo strniti vrste in kljub nasprotovanju Boruta Pahorja zbrati zahtevano tretjino poslanskih podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o zakonu o RTV Slovenija, je včerajšnja pobuda Mladih liberalnih demokratov o še enem referendumu, tokrat predhodnem zakonodajnem o predlogu zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, izpadla povsem neresno.
Prvič so jo vložili Mladi liberalni demokrati, poslanski seniorji Liberalne demokracije pa so pod njo zgolj pristavili svoje podpise. In drugič - povsem neresno je v trenutku, ko ima vlada Janeza Janše še tako zelo veliko podporo med domačim do sodelovanja na volitvah upravičenim ljudstvom, oponašati Janševe opozicijske manevre in javnost bombardirati z vedno novimi referendumskimi zahtevami. Dejstvo sicer je, da so se te Janezu Janši in njegovim jurišnikom obnesle. Toda kje je tu kvalitativna razlika v političnem delovanju, s katero se naj tresoče državljanske ročice prepriča, da že prihodnje leto na lokalnih volitvah denimo ne bodo več obkroževale strank aktualne koalicije.
In ker to ve vsaj Borut Pahor in njegova klika, je včerajšnja kolektivna zavrnitev nove referendumske pobude s strani Mladih liberalnih demokratov poslanske skupine Socialnih povsem upravičena in razumljiva. Da se razumemo, Pahor še vedno ni trdno prepričan niti v dejstvo, da bo združena opozicija zabeležila pomembno zmago na referendumu o RTV Slovenija. S svojim ločenim nasprotovanjem si je tudi ob morebitnem referendumskem porazu vseeno zagotovil dovolj manevrskega prostora, zaradi katerega samo njegovo politično preživetje kot vodje stranke ne bo ogroženo.
Povsem drugačne razmere pa so kot že rečeno v Liberalni demokraciji. To, da se njeni seniorji pravzaprav skrivajo za lastnim podmladkom je vseeno nekoliko predvidljivo in kljub načrtovani preračunljivosti vnaprej obsojeno na neuspeh. Po naročilu poslanskih seniorjev so iz ust Mlade liberalne demokracije nad opozicijske sodruge iz vrst Socialne demokracije priletele težke besede. Takole gredo: »V Sloveniji edina prava opozicijska stranka ostaja le še liberalna demokracija, stranka Boruta Pahorja pa očitno postaja satelit vladajoče koalicije Janeza Janše.«
Vprašanje časa sicer je, kdaj se bodo sami zase pravzaprav nemočni opozicionisti iz vrst LDS začeli sklicevati na mladostniško zaletavost svojega političnega podmladka. Toda kar je bilo izrečeno, je bilo izrečeno. Medtem ko za LDS že kar nekaj časa ne moremo več reči, da sploh še gre za stranko Antona Ropa, je ugotovitev, da so Socialni demokrati pač stranka Boruta Pahorja, povsem pravilna. Tako pravzaprav v prvi vrsti sploh nismo priča zgolj spopadu za primat v domači aktualni državnozborski opoziciji, pač pa je na tnalu prihodnja usoda Liberalne demokracije.
Dobro sicer je, da bo volilni kongres liberalnih demokratov šele po referendumu o Radioteleviziji Slovenija. Toda kaj bo, če ljudstvo opozicijska prizadevanja pač ne bo podprlo? Borut Pahor se bo predvsem zaradi lastne politične preračunljivosti gladko povzpel na mesto prvega človeka domače državnozborske opozicije. Za Liberalno demokracijo pa bi bil referendumski poraz pravzaprav usoden. Izključen ni niti sam razpad stranke in morebitna ustanovitev še kake nove.
Boj za sam opozicijski primat je tako pravzaprav že dobljen, o vnovičnem vzponu Liberalne demokracije bo namreč mogoče govoriti šele, ko se bo – oziroma, če se sploh bo - ta notranje konsolidirala ter ko bo ponovno sposobna ponuditi rešitve, ki bodo dokazovale, da je res sposobna ponuditi drugačno kvaliteto politične vladavine. Toda to se bo – če se sploh bo – zgodilo šele tam enkrat v politično vroči jeseni.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z aktualnim bojem za domači opozicijski primat v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>