Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 28. 7. ´05, 23.00: Body Hammer, lansko leto na festivalu Sajeta. (3231 bralcev)
Petek, 29. 7. 2005
tadej



Body Hammer je italijanski duet, ki ga sestavljata Francesco Cusa in Carlo Natoli. Francesco je priznani podzemni jazz bobnar, katerega metronomske lastnosti so posledica dolgoletnih izkušenj s številnimi glasbeniki. Tudi Carlo ima že kar zajetno kilometrino ... (v celoti ...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
RŠ koncert
Četrtek, 28. 7. 2005, 23:00-24:00

Body Hammer, lansko leto na festivalu Sajeta.

Kraj, kjer se združita reki Soča in Tolminka, ni znan le po zlitju dveh strug v eno, ampak tudi po vsakoletnem zlivanju in mešanju med seboj različnih glasbenih zvrsti. Ta vsakoletni dogodek se imenuje kreativni tabor Sajeta, kjer si elektronska in organska glasba podata roko. Lani ste bili tam med drugim lahko priča prepletanju živih bobnov in digitalne glasbe z računalnika. To je bil koncert zasedbe Body Hammer.

Body Hammer je italijanski duet, ki ga sestavljata Francesco Cusa in Carlo Natoli. Francesco je priznani podzemni jazz bobnar, katerega metronomske lastnosti so posledica dolgoletnih izkušenj s številnimi glasbeniki. Tudi Carlo ima že kar zajetno kilometrino, vendar pa na lanskem koncertu žal ni prišla do izraza. Poleg tega, da s svojo glasbo vzdržujeta podzemno gibanje pri življenju, pa velja omeniti še to, da sta letos v elektronskem pismu izrazila nasprotovanje rušenju Metelkove. Pismo podpore si lahko preberete na strani omenjenega kulturnega centra.

Poudarek v glasbi Body Hammer je predvsem na ritmu. Ritem je sodobna verzija plemenske obredne glasbe, katera je s svojim cikličnim ponavljanjem Afričane vodila v drugačna stanja zavesti. Vlogo nekaj afriških bobnarjev v našem primeru opravlja kar Francesco sam, saj jih s svojim rokohitrstvom in zaposlenostjo vseh štirih udov hkrati spretno nadomesti. Kljub temu ne gre za neko veliko sorodnost med plemenskim igranjem in Cusovim bobnanjem, saj je skupna točka le v konceptu hipnotične ritmike. Uporaba hi-hata, rida in podobnih izvorov zvoka je seveda lastnost modernega bobnanja in kot taka tudi nam posredovana skozi oči evropskega glasbenika.

Ritmom izpod udov italijanskega entuziasta pa se včasih pridružijo tudi iz kablov vzeti beati in činele. Činele, spočete v digitalni materi, so lahko prepoznavne, saj je njihov namen mutiranje v raznorazne oblike. Tako lahko slišimo nihanje med poudarjanji višjih in nižjih frekvenc, s katerim Natoli doseže psihadelični učinek, poznan že iz šestdesetih let. Poleg majhnega odmerka preprostih beatov pa nam električna polovica dueta servira še nekaj ambientalnih, včasih tudi hitrejših melodij. Te melodije so večinoma ujete v sekvencer, kjer se neprestano ponavljajo. S tem se doseže efekt daljšega loop-a, kar ob primerni zvočni podlagi deluje sanjavo, hkrati pa je tudi zelo primerno za nadaljnjo zvočno operacijo. V tem primeru se Carlo ne izkaže kot spreten kirurg, saj se s cikličnimi melodijami skozi čas praktično nič ne dogaja. Edini res opazen poseg se zgodi, ko z večanjem feedbacka na delayu zamaže presledke med udarci činel in tako ustvari kipenje višjefrekvenčih dronov. Torej lahko elektronski polovici brez slabe vesti očitamo pomanjkanje dinamike. Res je, da se digitalni inštrumenti iz komada v komad menjajo, vendar sprehajanje z miško med didgeridoojem, sitarjem ali harfo ni nobena umetnost. Prav tako tudi zvok sam nima kake posebne strukture, ki bi poslušalcu nudila izziv ob vsakršnem poslušanju.

Kljub vsem pomanjkljivostim pa glasba v celoti še zdaleč ni dolgočasna ali nezanimiva. Za presenečenja in izzive skrbijo Francescovi ritmi, pa tudi Carlova elektronika se zna oglasiti ob pravem času s kakšnim prijaznim zvokom.

Dvojica nas skozi koncert popelje mimo vrat marsikaterega glasbenega žanra, proti koncu posnetka pa muzikanta zavijeta skorajda že v sodobne plesne vode. Poleg beata hitrosti house glasbe se pojavijo še ritmi bobna in basa in zanj značilne mukajoče bas linije s Carlovega laptopa. Seveda je stvar podobna samo od daleč. Živo igranje lomljenih ritmov in nespolirana elektronika nas obvarujeta pred asociacijami adidas oblačil, stevo frizur in angleško-brazilskih dresov.

Body Hammer nam vsekakor ponujata nenavadno glasbeno kombinacijo in posledično tudi svežo glasbo. Za pravo doživetje njune glasbe oziroma za pravi šamar od kladiva pa je verjetno treba prisostvovati koncertu. Na koncertih namreč s tehničnega vidika spoštljive reči še dodatno dobijo vrednosti. In gledati Francescovo rokohitrstvo je verjetno svojevrstna izkušnja. Če vas bo sledeči posnetek navdušil, potem naj omenim, da imate priložnost ogleda koncerta v ponedeljek, prvega avgusta, na istem kraju kot lani. Torej Sotočje v Tolminu. Poleg Body Hammer pa bodo nastopali še Tminski madrigalisti in številni drugi.

Pripravil Tadej.


Komentarji
komentiraj >>