Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 30. 7. ´05, 19h: Freeform – Outside In (Skam, 2005) (2643 bralcev)
Sobota, 30. 7. 2005
goran



Simon Pyke aka Freeform domuje pri založbi Skam že vse od njenih začetkov, čeprav je 'Outside In' šele njegov drugi album za to hišo. Največ hvalospevov je požel s projektom 'Audio Tourism Vietnam / China', zaradi katerega je v Aziji, opremljen zgolj s semplerjem in mini diskom, preživel kar nekaj mesecev. Sicer ni bil prvi, ki se je lotil česa podobnega, je pa gotovo eden redkih elektronskih producentov, ki pozneje v studiu ni pokvaril pristnosti zbranega materiala. Smernice za novi album je začrtal z ep-jem 'Wildcat', prav tako izdanim pri založbi Skam v lanskem letu ... (v celoti ...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, sobota, 30. julij 2005

Freeform – Outside In (Skam, 2005)


*Simon Pyke aka Freeform domuje pri založbi Skam že vse od njenih začetkov, čeprav je 'Outside In' šele njegov drugi album za to hišo. Največ hvalospevov je požel s projektom 'Audio Tourism Vietnam / China', zaradi katerega je v Aziji, opremljen zgolj s semplerjem in mini diskom, preživel kar nekaj mesecev. Sicer ni bil prvi, ki se je lotil česa podobnega, je pa gotovo eden redkih elektronskih producentov, ki pozneje v studiu ni pokvaril pristnosti zbranega materiala. Smernice za novi album je začrtal z ep-jem 'Wildcat', prav tako izdanim pri založbi Skam v lanskem letu.

Plodnim producentom se rado pripeti, da v iskanju nečesa novega, drugačnega zaidejo v slepo ulico, kar rezultira v izdelek, ki tudi njim samim predstavlja uganko. Druga oblika eksploracije oziroma pomanjkanja navdiha pa ponavadi pomeni, da bomo priča še eni neprepričljivi stvaritvi, katero najlažje označimo s pojmom 'že slišano'. To žal pritiče tudi novemu albumu Simona Pykea, čeprav se marsikdo s tem ne bi strinjal. Sicer izvenserijski ustvarjalec, glasbeni vizionar, etnolog in še kaj tudi tokrat ponudi na prvi posluh pestro dogajanje. Elektronski ritmi se prepletajo z zvoki etničnih glasbil, akustične kitare, wah-wah trobente, klavirja in momljajočih vokalov. V nekaj kompozicijah na zanimiv način prikaže vpliv tradicionalne, eksotične godbe na sodobno plesno glasbo in tu mu ni kaj očitati, saj je plošča s produkcijskega vidika zelo kvalitetna. Je mojster nadgrajevanja akustičnih zvokov z elektronskimi in obratno, skladbe ne obstanejo in se ne ponavljajo, ampak vseskozi rastejo, bodisi z intenziviranjem dinamike ali pa z dodajanjem tleskajočih in narezanih vzorcev. Najbolj prepričljiva je eksperimentalna folk-jazz skladba 'Don't Wait Up', v kateri uporabi wah-wah trobento in tako dobi precej halucinatoričen prizvok, s katerim se je nekoč poigraval tudi Miles Davis.

Verjetno se sprašujete, zakaj bi potemtakem pričujoči izdelek označili kot neprepričljivega? Zmoti dejstvo, da je album preveč zvočno obtežen. Zdi se, kot da bi Pyke hotel uporabiti prav vse inštrumente iz svoje bogate zbirke in vse vzorce, ki so se mu nabrali ali pa jih še ni uspel uporabiti pri katerem od prejšnjih izdelkov. To pa da glasbi nekoliko kičast prizvok. Album je zvočno prenasičen, ne dovolj kompleksen in močno podhranjen, kar zadeva subtilnost. Vse skladbe nas nekako udarijo v obraz, ne pustijo pa globljega vtisa. Očitno je tudi, da ga je selitev iz Londona na sončno južno obalo Britanskega otoka napolnila s pozitivno energijo in temačnejše, težje kompozicije so tokrat dale prostor nekoliko bolj veselim in radostnim melodijam. To se najbolje pokaže v praznični skladbi 'Carnival', v kateri združi elemente sambe, afriških perkusij in poskočne elektronske godbe. Res zelo neobičajna osladnost za njegov dosedanji glasbeni izraz.

Album bo verjetno navdušil poslušalca, ki išče nekoliko bolj svežo, lahkotno glasbo, razočaral pa vse privržence nekoliko zahtevnejše bolj kompleksne godbe. 'Outside In' je vsekakor Pykeovo do sedaj najbolj lahkotno delo in kar preveč je vzporednic in podobnosti z glasbo njegovih sodobnikov, kot sta Four tet in Manitoba, katerih pota so tudi krenila v nekoliko zgrešeno smer. Kot da bi želeli ugajati čim širšemu krogu ljudi, pri tem pa pozabljajo, da zabavno hitro postane vsakdanje, vsakdanjega pa se lahko hitro naveličamo.

Tolpo pripravil Goran Kompoš.


Komentarji
komentiraj >>