Monotono dolgočasnost poletnega ljubljanskega vsakdana so tudi letos skušali pregnati v Društvu Škuc. Ob podpori Mestne občine Ljubljana in posameznih donatorjev je zaživel projekt Dobimo se pred Škucem, tokrat prvič v razširjeni osemdnevni verziji. Brezplačni gledališki, filmski, plesni, literarni, glasbeni in likovni dogodki so poskrbeli za ljubitelje vseh umetnosti, umetniški program pa je še dodatno obogatila prodajna razstava umetniških izdelkov mladih oblikovalcev Kilo zelene, prosim in prodaja knjig Založbe Škuc ter Centra za slovensko književnost.

Letošnji program so zaznamovale tri gledališke predstave, vendar nobene ne bi mogli uvrstiti med presežke slovenskega amaterskega gledališča. Gledališko dogajanje se je pričelo s cestno predstavo Sprajt v izvedbi Kulturnega društva priden možic, v kateri sta zaigrala Damjan Trbovc in Goran Završnik. Preprosta komedija zmešnjav in preoblačenja, ki je v igro vključila tudi gledalce s svojimi komičnimi skeči iz gledalcev ni izvabila gromkega smeha, ampak zgolj hahljanje. Nič drugače ni bilo s predstavo N. N. Moški v izvedbi Mladinskega gledališča Tržič, v kateri je zaigrala Jana Mirt.
Monološka predstava, ki se je poigravala z že pogosto tematiziranimi očitki, ki jih ženske pogosto izrekajo na račun moških, ni z vsebinskega vidika ponudila ničesar še ne slišanega. Mirne živce je moral ohraniti le moški del občinstva, soočen z lastno nesposobnostjo, pa tudi to ni uspelo vsakomur.
Najboljša predstava letošnjega gledališkega programa je bila zagotovo tragikomedija Fasciklisti, ki je bila sicer pred časom že zaigrana v KUD-u France Prešeren. Predstava v režiji Janeza Kocmana, ki je ob Ireni Duša tudi zaigral, je dramatizirala danes pogosto porajajoči se vprašanji človeške svobode in možnosti izbire ter neživljenjski sistem birokracije.
Sredin večer je na istem odru združil tri umetniške zvrsti. Na Alephovem večeru glasbe, poezije in plesa, se je plesna govorica skupine Plesoprejka, ki je v sebi združila orientalski ples in prvine sodobnega plesnega izraza spojila z glasbeno improvizacijo in literarno besedo. Za slednjo so poskrbele tri mlade pesnice: Lidija Dimkovska, Alja Adam in Jana Putrle Srdić.
Vrhunec letošnjega programa pa je bila zagotovo predpremiera dokumentarca Harmonikarji, avtorjev Dušana Moravca in Leona Mateka, ki je pritegnila tudi največ pozornosti občinstva. Film, ki portretira šest slovenskih glasbenikov, ki so si za svoj instrument izbrali tipično slovensko glasbilo - harmoniko je ponudil vpogled v ustvarjanje tako različnih glasbenikov kot so: Lojze Slak, Janez Škof, Bratko Bibič, Drago Ivanuša, Minka Đonlić in Marko Hatlak.
Dolgčas ni bilo niti v družbi pesnikov in pisateljev, ki so na vrtu Društva slovenskih pisateljev konec meseca junija pričeli s ciklusom literarno-družabnih prireditev, imenovanih Literatura točno opoldne. Svojim najljubšim pesnikom in pisateljem lahko še vedno prisluhnete vsako soboto in sicer vse do oktobra.
Mi smo se literarne besede naužili v mesecu juliju in pod sencami dreves preživeli štiri sobotne opoldneve. Predstavili so se slovenski literati živeči doma in v tujini, od že uveljavljenih in znanih imen kot so Andrej Skubic, Boris A. Novak, Lev Detela, Suzana Tratnik, Tomaž Šalamun, do tistih, ki šele stopajo na pot literarne kariere, kot na primer Gašper Malej.
Bolj ali manj posrečena branja, ki jih je spremljalo občasno hupanje in cviljenje zavor, so nam razkrila najnovejšo, včasih niti še ne izdano literarno produkcijo in malo starejša besedila. Vzvišena poezija besed, ki nam je vedno znova dokazovala, da je cankarjanska hrepenenjskost še kako prisotna, se je stapljala s tisto bolj prizemljeno, včasih malce ali celo precej žmohtno. Zdi se, da je slednja za vroči poletni čas še najbolj primerna, saj je doživela največ odzivov.
Iz tradicionalnih branj so izstopali nekateri pisatelji mladinske književnosti, ki so se odločili za drugačen pristop in namesto z branji postregli s pripovedovanji zanimivih anekdot iz življenja. Slaba stran sicer dobrega namena je bila v tem, da so nekateri izmed njih delovali kot iztrošene lajne, ki ob vsaki priložnosti ponavljajo isto melodijo oziroma v našem primeru zgodbo.
Sobotna druženja je občasno popestrila tudi glasba, za katero so poskrbeli Andraž Polič in vokalistka Nanča Muck ter kitarist Mario Bobojelič s prijetnimi jazz melodijami. Ob prebiranju pesmi Borisa A. Novaka, ki bodo izšle to jesen v zbirki z naslovom Obredi slovesa pa smo si lahko oddahnili. Navkljub prozaičnosti in plehkosti vsakdana lahko slovenska poezija še vedno gane do solz in to dobesedno.