V dneh, ko imenovanci, voljenci in prgišče voljenk podalpskega naroda odhajajo na zaslužen dopust – z odvodi dohodkov smo jim ga dobesedno zaslužili državljanke in državljani – vsevprek padajo evalvacije rezultatov prve četrtine delovanja aktualne koalicije na zadnjih volitvah zmagovitih političnih strank. Groba ocena, ki si jo vlada in celotna parlamentarna devetdeseterica zaslužita, je: oddih od njih si pravzaprav zaslužimo državljanke in državljani. »Kuča časti!« V dneh, ko imenovanci, voljenci in prgišče voljenk podalpskega naroda odhajajo na zaslužen dopust – z odvodi dohodkov smo jim ga dobesedno zaslužili državljanke in državljani – vsevprek padajo evalvacije rezultatov prve četrtine delovanja aktualne koalicije na zadnjih volitvah zmagovitih političnih strank. Groba ocena, ki si jo vlada in celotna parlamentarna devetdeseterica zaslužita, je: oddih od njih si pravzaprav zaslužimo državljanke in državljani. »Kuča časti!«
Začelo se je na ustanovni seji četrtega sklica parlamentarcev, kjer je triumfalna »Koalicija Slovenija« zase zahtevala osrednji, v obličje predsednikove lože direktno usmerjeni del avditorija velike dvorana Državnega zbora. Naveza liberalno-demokratskega združenega listja pa naj bi se glede na doseženi volilni rezultat presedla tako, da bi predsedstvo zakonodajnega telesa te države gledalo iz stranske perspektive. Kateri samooklicani levosredinec pa bi si pravzaprav želel gledati v obraz tistega, kar je predsedniške stolčke zasedlo??
S sedežnim redom, podvrženim procentu na volitvah prilaganih glasov, se lahko mirno strinjamo. Slovenski model levo-desne politične palete je namreč anahron, impotenten in zavajajoč. Njegovi obrisi so vidni le pri tako imenovanih ideoloških vsebinah, ki so podlage svetovnih nazorov vsakega posameznika. Povedano drugače: pri vprašanjih, ki niso opčenacionalnega pomena, pa so bila v prejšnjem mandatu vredna kopice referendumov in parih milijard slovenskih tolarjev, vršilcev dolžnosti prihajajoče valute naše nove širše domovine.
Na deklarativni ravni prvaki slovenskih političnih strank svojih društev nikoli eksplicitno ne profilirajo. Vsi so nekje na sredini. Kos izgubljenega volilnega kolača bi bil prezajeten. Za to so krivi volivci, ki se preko ideoloških vprašanj preveč identificirajo, namesto da bi svoje intimne nazore od politične orientacije, ki so tako kot kompasi na zemljinih polih, popolnoma neuporabne. Če je zmešnjava kljub vsemu prehuda, če tako zahteva krovno evropsko združenje stanovskih strank, se ime stranke pač zamenja. Struktura političnega dipazona pa na spisku parlamentarnih vseeno ni vidna. Zakaj?? Ker ga, kot rečeno, ni. Niti nominalno, še manj pa v praksi.
Že prejšnje vlade - z obtožujočim sklicevanjem nanje se še vedno prične ali konča sleherni stavek sedanjih oblastnih funkcionarjev – so s figami v žepih načrtovale umik države iz gospodarstva. Tudi sedanja ga. A izpelje ga lahko le in izključno preko lustracije prejšnjih in nastavitve novih nadzornikov in upraviteljev podjetij. Le da ima tokrat, za razliko od Bajukove polletne avanture, Janševa vlada na voljo poln štiriletni mandat. Lahko bi se držala načel, ki jih je kot opozicija ducat let grulila ter jih v predvolilnem letu z vsebinsko nadgradnjo o korupciji, klientelizmu in s poceni populizmom na račun izbrisanih ali islamske skupnosti, okronala z zmago. A se zaenkrat raje, kot pijanec plota, drži spervertirane de Coubertenove krilatice: važno je, da je naš, ne sposoben. Branko Kelemina na čelu nadzornega odbora Sklada za financiranje in odlaganje odpadkov krške nuklearke??
Dopust bo prav prišel vsem. Stranke bodo kvihtale argumente za septembrski RTV referendum. Liberalna demokracija si je, za primer, da bo njen predlog padel, manevrski prostor v obliki oktobrskega kongresa pustila zasilno odprt.
Ob predlogu Zakona o spremembah Zakona o medijih pa zaenkrat vlada zatišje. Na kratko: zakon bo z medijskim skladom rešil dvoje. Prvič: Financiranje medijev posebnega pomena, ki so z ustavno-sodno razveljavitvijo člena o namenskem odvajanju treh odstotkov pobranih RTV naročnin ostali brez redne finančne osnove za delovanje. Drugič: pluraliziral bo našo medijsko krajino.
O distribuciji sredstev iz medijskega sklada bo odločala posebna komisija, ki jo bo imenovalo Simonittijevo ministrstvo. Denar bo razdelila tudi na podlagi rednih letnih raziskav o, citiramo, »stanju pluralnosti slovenskega medijskega prostora«. Izvajalci vsakokratne raziskave bodo izbrani na javnem razpisu. Do tu vse lepo in prav.
Na tiskovki, ki je bila pred kratkim organizirana v prostorih kultur-ministrstva in na kateri je bil predlog zakona razgrnjen, pa se je zgodilo naslednje. Na vprašanje o metodologiji dotičnih raziskav, o njenih merskih instrumentih, o evalvaciji rezultatov je Simonitti, ob nasmihanju svojih pribočnikov, odvrnil, da imamo za to strokovnjake. Že v uvodu v tiskovko pa povedal, da je vsakemu povprečnemu državljanu, tudi njemu samemu, jasno, da naš medijski prostor ni pluralno uravnotežen. Ponavljamo vprašanje: bodo torej raziskave zgolj klipingi? Če na RŠ-u trdimo, da ima minister odvratno kravato, Demokracija pa z njim objavi intervju o njegovem modnem okusu - smo pluralni??? In nenazadnje. Kaj bo, če raziskava pokaže, da se minister glede nepluralnosti slovenskega medijskega prostora moti??
Komentarji
komentiraj >>