V Ohiu nastanjen mc in producent Blueprint
je letos poskrbel za eno zaenkrat boljših, a vseeno ne povsem superiornih plošč. Kot vam že sam naslov pove, se je vrnil v formo, ki je v hiphopu prevladovala leta 1988, tako vokalno, predvsem pa produkcijsko je povzel takratne trende in dogajanja (recimo tudi samplerske značilnosti tistega časa) in jim dodal nekaj sodobnosti, vse skupaj pa je zapakiral v izvrstno "glavomigajočo" celoto uptempo rapa. Plošča, na kateri najdemo le dva vokalna gosta, govori o tematikah, o katerih so na veliko "pričali" mcji leta 1988, tak pa je tudi celoten koncept. Človek, s katerim smo se seznanili ob produkcijem delu z Illogicom in drugimi ter v sodelovanju z RJD2-jem v projektu Soul Position, nam je torej postregel s povsem svojim albumskih prvencem, ki ga bomo še dolgo zadrževali v playerju ...
BLUEPRINT - 1988, izšlo pri založbi RhymeSayers, letos.
Na sporedu v petek, 5. 8., ob 19.00, ponovitev, v petek, 12. 8., ob 10.05.
V polpretekli raperski zgodovini so bili redki, ki so blesteli kot producenti in odlični »emsiji« obenem. Seznam najvidnejših mc-jev in producentov v enem bi lahko, ob predpostavki, da mora biti v obeh stvareh res dober, lahko skrčili predvsem na dva člana legendarne ekipe D.I.T.C. – Lord Finessa ter Diamond D-ja. Njima ob bok bi lahko postavili gospoda KRS-One-a, ki je na ploščah zasedbe Boogie Down Productions blestel tako na beatih kot na flowu, besedilih in vsem ostalem. Pa vendar se Krs-One od zgoraj omenjenih razlikuje predvsem po tem, da ni imel konstante in je od časa do časa rahlo »usekal« mimo, medtem ko je velika raperska zvezda Dr. Dre svojo nalogo veliko bolje opravljal na beatih kot na svojem verbalnem delu, saj njegovi teksti in flow nikoli niso sodili niti v širši krog najboljših raperjev. Seveda je bilo tudi ob koncu osemdesetih in v devetdesetih kar nekaj ljudi, ki so se bolj ali manj uspešno preizkušali tako na verbalnem kot na produkcijskem področju, a je bila takrat v rapu stvar zelo razdeljena, tako so recimo Prince Paul, Pete Rock, Bomb Squad in drugi skrbeli za beate, za vokale pa so bili zadolženi raperji oz. emsiji. Danes je situacija precej drugačna, mnogo je ljudi, ki obvladujejo mikrofon in so hkrati vešči tudi produkcijskih prijemov, a se fantje večinoma zadržujejo v podzemnih raperskih krogih. Govorimo o imenih, kot so newyorški »mastermind« El-P, z masko prekrit Mf Doom, sinonim založbe Stones Throw - Madlib, bostonska Insight in Edan, glavna wu-tangovska glava The RZA, J-Zone in podobni. Eden izmed njih pa je vsekakor tudi v Ohiu živeči šef svoje male založbe »Weightless Records« in ekipe Greenhouse Crew, sotvorec dvojca Soul Position, kjer ustvarja skupaj z velikim RjD2-jem, producent Illogica, odličen producent in prav tako odličen mc – Blueprint.
Najprej se moramo vsekakor ustaviti pri ideji plošče, letu 1988, za rap najbrž eno najboljših, če ne celo najboljšem letu v zgodovini sicer relativno mlade raperske godbe, ki se ga je lotil Blueprint. Ne verjamete, da je bilo leto 1988 res impozantno? Najprej se zamislite, kako malo slabih raperskih izdelkov, ki nas danes vsakodnevno obkrožajo, je takrat prišlo na police in koliko medijske podpore so za razliko od trenutnega stanja, ko mediji pravzaprav vso pozornost dvigujejo slabim, neidejnim in besedilsko več ali manj katastrofalnim izdelkom, takrat imeli t. i. brezvezniki. No, pa se poskušajte spomniti vsaj ene res slabe plošče leta 1988? Ne gre? Bi našteli raje raperske »masterpiece« tega, že skoraj polnoletno oddaljenega leta? Ok, Public Enemy so izdali »It Takes A Nation Of Millions To Hold Us Back«, Boogie Down Productions oz. Krs-One so nas razveseljevali z »By All Means Necessary«, Jungle Brothers so izdali »Straight Out The Jungle«, EPMD sta na sceno prišla s »Strictly Business«, enookec Slick Rick je svojo pripovedovalsko žilico zadovoljil z »The Great Adventures Of Slick Rick«, Eric B & Rakim sta nam postregla s »Follow The Leader«, Stetsasonici so izdali perfektno »In Full Gear«, Kool Keith in ostali iz skupine Ultramagnetic Mćs so nam servirali »Critical Beatdown«, prvo plato je izdala tudi Mc Lyte in jo poimenovala »Lyte As A Rock«, juice crew-jevci so izdali kar tri zelo vidne plošče - Big Daddy Kanovo »Long Live The Kane«, Biz Markie-jevo »Goin' Off« ter Mc Shanovo »Born To Be Wild«, JVC Force so se nam predstavili z »Doin' Damage«, Geto Boys z »Making Trouble«, Fat Boys so izdali klasiko cover verzij na raperski način »Coming Back Hard Again« in tako dalje. Vse to je opazil tudi Blueprint in se je konceptualno vrnil v leto 1988, prevzel vse specifike in trende tistega časa in nas presenetil s ploščo 1988. Tekstualno nas vseh 50 minut vozi naokrog s tematikami o ženskah, rahlimi začetki gangsterskih izpadov tistega časa, policijsko represijo nad črnskim prebivalstvom, ljubeznijo, osebno izpovedjo, tipičnim raperskim zdravim egotripom, s katerim ozmerja druge, razmerji za eno noč ter štorijo o »boomboxu«, to je tisti radio, ki ga je črnska mularija prenašala na ramenih in iz njega spuščala rap glasbo. Vse to nam podaja z zanimivim, nihajočim in ritmično dodelanim vokalom, dobrim, na trenutke spreminjajočim se flowovom, ki v nekaterih kompozicijah dodobra spominja na zgodnjega Chuck D-ja, ter z grotesknim, če ne kar satiričnim odnosom do nekaterih stvari, na katere je pogled iz leta 2005 v leto 1988 sam po sebi komičen. Vrnitev v čas, ko je iz nekakšnega gibanja, ki ZDA še ni povsem prevzelo in je drugje po svetu hiphop puščal prve, blage vtise ter se je gibanje spremenilo v idejnost mladih raperjev in producentov, ki so vse skupaj spremenili v nekakšno umetniško formo, pa se zgodi tudi na produkcijskem nivoju, kjer je bilo vračanje v leto 1988 še bolj uspešno kot na verbalni ravni. Produkcijsko se je torej avtor spopadel z istimi ali zelo podobnimi sampli kot največja produkcijska imena tistega časa. Tako na plošči najdemo delčke samplov, ki smo jih slišali v kompozicijah Public Enemy, Salt'N'Pepe, Run-Dmc, Stetsasonicov, Biz Markie-ja, Kool G Rap & DJ Pola in še bi lahko naštevali, ter jih je Blueprint s svojim prefinjenim občutkom vnesel v svoje, letos in lani narejene komade. Ne manjka tudi funk samplov, Run-DMC-jevskih trdih kitar, zvončkljavih loopov, obilice vokalnih samplov in vseh ostalih značilnosti produkcije konca osemdesetih, le da so sampli tokrat bolj narezani in krajši kot takrat. Ostajajo tudi t. i. umazani sampli in močni poudarki na »kickih« pri bobnih. Skratka, reciklaža je skorajda popolna.
Odlične, domiselne in šaljive besedne igre brez nesmiselnih socialnih komentarjev in »zajebanih« raperskih pogledov in imidžev so se evolucijsko vrnile v čas, ko je pri hiphopu veliko bolj kot poza veljala kvaliteta. Perfektno ujemanje glasbene forme in podlage z besedili se ravno, ko se nam zazdi, da je Blueprint vse preveč resen za leto, ki ga poskuša konceptualno podoživeti in kopirati, spremeni v humorna besedila s pretekanjem iz zabavnih delov v politično kritične in battlersko razpoložene tematike. Strast, s katero Blueprint vihti mikrofon, zavedni teksti ter nenehno miganje z glavo, saj nas s funky-uptempo sampli spravlja v prijetno gibanje raperskega veseljačenja, nas vsekakor spravijo v dobro voljo. Ko k vsemu skupaj dodamo še poigravanje z zanimivim, a docela doživetim vokalom, scratchi s konca osemdesetih, lo-fi zvoki in kitarskimi sampli, ki poživijo produkcijo ter restriktivnost pri napadih na stanovske kolege, dobimo zaenkrat eno boljših plat letošnjega leta, na kateri gostujeta le dva vokalna gosta. Za razliko od mnogih plošč pa si bomo tokrat privoščili kar celotno 1988, v naslednjem vrstnem redu; »Introduction«, »Anything Is Possible«, »1988«, »Inner-City-Native-Son«, »Tramp«, »Boombox«, »Trouble On My Mind«, »Lo-Fi Funk« z Aesop Rockom, »Big Girls Need Love Too«, »Fresh«, »Where's Your Girlfriend At?«, »Kill Me First« s CJ The Cynicom in »Liberated«.
Tolpo je spisal Jizah
Š2005, Jizah
Komentarji
komentiraj >>