Predstavitev par izbranih posnetkov z zbirke The Grateful Dead - Beyond Description.
dead.net
1. CD from the mars hotel, 12 (hunter,garcia) WAVE THAT FLAG grateful dead 5.34
CD bill frisell, 8 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19
Wave That Flag, Zaplapolaj s to zastavo, Mahaj s to zastavo, Razvij zastavo, Klasična pesem zasedbe The Grateful Dead iz 1974. leta. Tako je bilo tudi naslov lanskoletne turneje naslednikov, skupine The Dead. Seveda pa to pesem bolj poznate pod naslovom US Blues, Ameriški blues, jedki kritiki stanja ZDA v prvi polovici sedemdesetih, v času po Nixonu in ob Reaganu. Stanju, ki se, v še srhljivejših razsežnostih, nadaljuje tudi dandanes, trideset let kasneje, ob Bushu mlajšem. US Blues je tudi pesem, ki nas je 1974. leta uvajala v takratni album Grateful Dead from the Mars Hotel, drugo ploščo, ki so jo The Grateful Dead objavili pri lastni založbi Grateful Dead. Tisti poskus, namreč vzeti v roke celoten ustvarjalni postopek, od zamisli do objave plošče in koncertov, se je kasneje slabo končal, vendar je bil vsekakor en najbolj hrabrih poskusov tistega časa. A vse to že dobro vemo.
Tole je oddaja Izven zakona na 10. avgust 2005, dan potem, dan po šestdeseti obletnici Nagasakija in dan po deseti obletnici smrti Jerryja Garcie. Tudi zato smo še vedno pri The Grateful Dead in bomo pri njih do konca avgusta. Tudi zato, ker je pravzaprav v času po smrti Jerryja Garcie, v zadnjem desetletju, izšlo več posnetkov The Grateful Dead kot prej v tridesetih letih delovanja zasedbe. Uradnih, seveda. Izšlo je triintrideset delov epohalnega niza dvojnih, trojnih, tudi četvornih albumov Dick's Picks, katerih prvi je izšel 1993. leta, drugi marca 1995, ostali pa že po smrti Jerryja Garcie od novembra 1995. leta do dandanes, ko se jih je nabralo 35, z več kot stotimi urami izbranih koncertnih posnetkov. Izšla je še vrsta drugih izdaj, tudi nizov, kot recimo From the Vault ali View from the Vault, pa niz koncertnih izdaj, ki so na razpolago le na svetovnem spletu za pobiranje ali downloudanje, da ne naštevam v neskončnost. Obiščite raje spletno stran dead.net in si sami poglejte. Ob tem sta izšli tudi dve zbirki s po ducatom plošč, ki povzemata vse redne studijske in koncertne posnetke The Grateful Dead od 1965. do 1989. leta. Prva zbirka, The Golden Road, To Unlimited Devotion, Zlata pot do neomejene predanosti, kot je tudi naslov eni od pesmi, objavljena 2001. leta pri založbi Rhino v okrilju Warner Brothers, s tem pa dosegljiva tudi v naših trgovinah, pokriva obdobje pred in v času z The Warner Brothers, torej od zgodnjih posnetkov, preko prvenca, do koncertne plošče Europe '72 in zbirke History of the Grateful Dead, Volume One, Bear's Choice, Bearova izbira. Tisto zbirko smo svoj čas v tejle oddaji tudi že predstavljali, kajpak z do takrat neobjavljenimi studijskimi in koncertnimi posnetki pesmi, ki so sicer izšle na rednih ploščah tistega obdobja. Lani je izšla še druga zbirka iste vrste, Beyond Description, Onkraj opisljivega, ki vsebuje redne albume od 1973. leta, torej od Wake of the Flood, do zadnje redne studijske plošče The Grateful Dead, Built to Last, objavljene 31. oktobra 1989. leta. Vsem rednim albumom, objavljenim pri lastni založbi Grateful Dead, nato pri Aristi, so v tej zbirki prav tako, kot pri The Golden Road, dodani izbrani studijski, torej poskusni posnetki ali ostanki s snemanj, in koncertni posnetki iz tistega obdobja. Wave That Flag, ki smo jo slišali v uvodu, je že ena takih, zgodnja različica kasnejše pesmi US Blues, kot sem že povedal. Tule pa je poskusni posnetek še ene klasike, neskončno krhke China Doll, ki jo tokrat slišimo v eni najzgodnejših različic, posneti marca 1973. leta. Prav zanimivo, da je ta enkratna pesem, ki jo najdemo na albumu From the Mars Hotel, pravzaprav ostanek z albuma Wake of the Flood. Ali drugače rečeno, ni se uvrstila na Wake of the Flood. Kar seveda priča o ustvarjalnem zanosu, v katerem je bila zasedba The Grateful Dead takrat, od 1973 do 1975. leta, v času svojevrstne trilogije Wake of the Flood, From the Mars Hotel in Blues for Allah.
Poslušajmo torej zgodnjo, poskusno različico pesmi China Doll.
2. CD wake of the flood, 10 (garcia,hunter) CHINA DOLL the grateful dead 3.37
Zanimivo je, da zbirka Beyond Description, ki vsebuje skoraj vse redno objavljene studijske in koncertne plošče The Grateful Dead od 1973 do 1989, ne vsebuje enega albuma, namreč koncertne plošče Steal Your Face. O tisti plošči je bilo svoj čas veliko govora, kako The Grateful Dead niso zadovoljni s kvaliteto posnetkov itd. Mogoče je to razlog in bodo tisto ploščo objavili samostojno v kaki predelani različici. Je pa že izšla tudi že v quadrophonic obliki.
The Grateful Dead so bili septembra 1978. leta v Egiptu, kjer so imeli koncert pri piramidah v Gizi. Tam so nastopili s Hamzom el Dinom in Nubijskim mladinskim zborom in takole izvajali Hamzovo skladbo Ollin Arageed ter svojo klasiko Fire on the Mountain.
3. CD shakedown street, 12 (hamzaeldin) OLLIN ARAGEED 6.30
4. 13 (hart,hunter) FIRE ON THE MOUNTAIN grateful dead 13.41
Naj kot še eno zanimivost povem, da je bila tale klasika Fire on the Mountain, ki se je na koncertih razprostrirala v četrturne in daljše eskapade, podobno kot China Doll, najprej ostanek s snemanj, ali drugače, ni se uvrstila na album Terrapin Station, temveč šele na naslednji Shakedown Street.
28. aprila 1980. leta je izšla naslednja studijska plošča The Grateful Dead, Go to Heaven, na katere ovitku člani The Grateful Dead zgledajo kot bratje Gibb ali skupina The Bee Gees. Album je, kar se mene tiče, ena najšibkejših studijskih izdaj The Grateful Dead. Z njega poslušajmo pesem Althea, tokrat v koncertni izvedbi iz oktobra 1980. leta.
5. CD go to heaven, 13 (garcia,hunter) ALTHEA the grateful dead 8.17
V tistem času, od 1979. leta, do svoje smrti poleti 1990. leta, je bil v zasedbi The Grateful Dead klaviaturist Brent Mydland. Milo rečeno, ni bil po mojem okusu. Kot ni bil po mojem okusu niti Vince Welnick, ki ga je nasledil v devetdesetih. Zvok The Grateful Dead se je takrat – po mojem skromnem mnenju predvsem zaradi klaviatur- nevarno približal tistemu, čemur radi rečemo mainstream, sredinski rock, rock za prijetno staranje ali kar pompozni zvok ameriškega pop rocka osemdesetih. Vendar si vi lahko mislite svoje.
No, kot vemo, je 1986. leta Jerry Garcia padel v diabetično komo in komaj preživel. Ko so The Grateful Dead januarja 1987. leta šli v studio, da bi posneli naslednjo ploščo, In the Dark, V temi, so se v javnost vrnili z malo ploščo Touch of Grey, Dotik sivine. Ironično, da je bila to tudi največja uspešnica The Grateful Dead, kajpak izven kulturnega konteksta Deadheadov. Gotovo tudi zaradi videospota z okostnjaki, ki se je ob tem vrtel na MTV-ju. Dolgo sem mislil, da je pesem Touch of Grey nastala po izkušnji Jerryja Garcie z bližino smrti. A ni tako. Pesem je nastala že v začetku osemdesetih in so jo v poskusni različici na vajah posneli že najmanj avgusta 1982. leta. Mi bomo zdajle poslušali tisto poskusno izvedbo z vaj. Touch of Grey.
6. CD in the dark, 12 (garcia,hunter) TOUCH OF GREY grateful dead 5.44
Konec oktobra 1989. leta je torej izšla zadnja redna studijska plošča The Grateful Dead s hrabrim naslovom Built to Last, Zgrajena da ostane. Pogled na ovitek plošče pokaže ironijo: tam vidimo hišico iz kart. 9. avgusta 1995. leta je bilo zgodbe konec, česar kajpak 1989. leta še niso vedeli. V devetdesetih so posneli še več skladb za naslednjo studijsko ploščo, nekaj od njih se je v poskusnih ali dovršenih izvedbah, znašlo na zbirki So Many Roads iz 1999. leta. Zanima me, če bo mogoče založba Rhino zbrala še kako zbirko, ki bo pokrila tisto obdobje, torej zadnjo petletko The Grateful Dead, od 1990 do 1995. leta.
Mi zdajle z albuma Built to Last ne bomo poslušali nobene pesmi, niti izvrstnih Standing on the Moon ali Picasso Moon ne, temveč koncertni posnetek iz tistega časa, izvedbo pesmi Rodneyja Crowella, California Earthquake (Whole Lotta Shakin' Goin' On), Kalifornijski potres, Bilo je veliko tresenja.
7. CD built to last, 12 (crowell) CALIFORNIA EARTHQUAKE the grateful dead 5.59
Naslednji teden ostajamo v svetu The Grateful Dead, ostajamo tudi v sedemdesetih. Poslušali bomo doslej, do pred kratkim, neobjavljene koncertne posnetke, dodane tokratnemu DVD ponatisu njihovega filma ali The Grateful Dead Movie, ki mu je dodan še audio zapis na petih CD-jih. Na enem od njih je enourni koncertni tour de force. V istem duhu bomo nadaljevali čez štirinajst dni.
Milko Poštrak pa se za nocoj poslavljam s pesmijo Black Muddy River, ki je svojčas zaključevala album In The Dark, nato pa bi zaključila tudi nasploh zadnji koncert The Grateful Dead, 9. julija 1995, če se, kot sem povedal prejšnji teden, Philu Leshu vse skupaj ne bi zdelo preveč žalostno in je dodal še svojo Box of Rain. Zdajle ne bomo slišali tiste zadnje koncertne izvedbe, temveč poskusni studijski posnetek iz decembra 1986. leta. Black Muddy River. Lep pozdrav!
8. CD in the dark, 10 (garcia,hunter) BLACK MUDDY RIVER grateful dead 5.38
Komentarji
komentiraj >>