Cigani Dhoad iz Radžastana
Rahis Bharti (vodja zasedbe)
Kraj dogajanja: Zaodrje romskega šotora na festivalu Sziget v Budimpešti na Madžarskem
Čas dogajanja: po nastopu 4. avgusta 2004
PRED KONCERTOM NOCOJ NA TRNFESTU!
LES GITANS DHOAD DE RAJASTAN
Koncert je bil res odličen. Ali ste prvič igrali tu?
Ja, Cigani iz Radžastana smo prvič tu, na Szigetu, na festivalu, in na Madžarskem, koncert je bil res eden najboljših, zelo zadovoljni smo, čudovito je bilo igrati, tudi zato, ker je nas je občinstvo izredno toplo sprejelo.
Ali ste pred tem že igrali po Evropi?
Ja, seveda, zadnja tri leta nastopamo veliko po Evropi, nastopamo povsod: pogosto po Italiji, potem Španiji, Švici, nastopamo tudi v Angliji in seveda zelo veliko v Franciji. Pravzaprav nastopamo veliko kar po vsej Evropi.
Nimate pa še nobenih posnetkov?
Pripravili smo že demo posnetke za ploščo, ki bi morala iziti v kratkem, čez nekaj mesecev. Vsekakor se še dogovarjamo, plošča pa je že pripravljena.
Živite pa v Radžastanu – ali ne?
Ja, vsa moja družina. Prihajam namreč iz velikanske glasbene družine, kjer poklic že dolgo prehaja z očeta na sina, že celih sedem generacij smo glasbena družina, torej smo iz kaste glasbenikov, in družina živi v Radžastanu. Jaz pa zadnja štiri leta stanujem na Korziki blizu Ajaccia, od koder delujem in pripravljam turneje, sodelujem z romskimi glasbeniki iz različnih dežel, Italije, Španije, skratka z različnimi Romi. Potem sem se odločil, da bom ustanovil skupino z mojo družino iz Radžastana, da bom nastopal z vsemi sorodniki, bratranci, sestričnami, in sedaj smo že šest mesecev skupaj na turneji po Evropi.
In kako se imenuje družina?
Cigani Dhoad iz Radžastana.
Aha, torej enako kot ime skupine. Brez priimka?
Ja, kar samo Cigani Dhoad iz Radžastana.
Torej niste nastopili v Gatlifovem filmu Latcho Drom?
Smo, smo, ne kot ta skupina, nekateri člani naše družine pa so igrali v njem. Eden mojih bratrancev je pel, ko je bil še mlad, ja.
Kako je radžastanska romska glasba, pravzaprav glasba skupine Dhoad, povezana s pakistanskim kavalijem? Ritmi so zelo podobni ...
Ja, res je, veliko je teh vplivov, kajti Jaisalmer je na meji s Pakistanom, in tudi ker je bil Pakistan nekdaj del Indije, so v predelih blizu pakistanske meje pakistanski muslimanski vplivi zelo močni. To je pravzaprav povsem razumljivo, saj glasba ne pozna meja, v glasbi ni meja. Zato je v naši glasbi pakistanska ritmika.
Ampak nikdar pa vas ne opredeljujejo kot izvajalce kavalija?
Ja, igramo tudi kavali, igramo kavali sufi glasbi, kajti sufizem je v naši krvi, kakopak.
Bi rekel, da izvajate različne žanre?
Ja, seveda, lahko bi rekel, v naši glasbi lahko najdeš ... fakirje, tradicionalno romsko radžastansko glasbo, klasično glasbo, kavali, sufi glasbo, vse pomešano skupaj. In to ti da Cigane Dhoad iz Radžastana: združiti in združevati vse in vsakogar. Hindujce in muslimane ter obe kulturi v enem.
Ali je kdo iz družine igral tudi na plošči, ki je izšla pri založbi Long distance z naslovom Divana? Tudi tam so namreč izvajalci poimenovani skupaj kar Cigani iz Radžastana.
Ja, poznam to skupino, ampak ni ista kot mi, ne dela enakih stvari. Več različnih skupin Ciganov iz Radžastana koncertira po Evropi, opravljamo svoje delo, le toliko lahko povem, da vsi pridemo, vsi smo dobri, in to je najpomembnejše.
Ali ste izdali kakšne posnetke doma, v Radžastanu?
Ja, ja, seveda, Cigani Dhoad iz Radžastana. Kot sem rekel, prihajam iz velikanske glasbene družine. Komaj pet let sem imel, ko sem začel igrati tablo z družino. Kajti nimamo notacije, glasbe se učimo z ustnim izročilom. Jaz sem se šolal pri očetu, oče se je šolal pri dedu, ded pri pradedu. Tako prenašamo tradicijo.
Kakšen je odnos med glasbo in magijo? Kajti ...
Magika ... Zato ker to prinaša drugo barvo Radžastana. Tu notri je ples, tu notri je glasba, tu notri je mistika, tu notri je navsezadnje tudi fakir. To kaže, da je Indija dežela duhovnosti, kaže, da je dežela teratali sapera, teratali ... meditacija, kaže tempelj. To je naša koreografija, seveda kaže tudi glasbo, in sicer klasično glasbo, polklasično glasbo, v tej glasbi je tudi sapera, ples zaklinjanja kače, in vsebuje tudi fakirja, ki je tudi iluzionist ki kaže praznično dogajanje v deželi, taka je tradicija. S sabo prinesemo celovit spektakel.
Ali je bila iluzija tisto s kolesom?
To kolo v točki tehta približno 30 kilogramov, nosi ga, to dela fakir ...
Torej to ni bila iluzija? (smeh)
(smeh) Ne, ne, ni iluzija.
Ali bi to zmogel tudi brez glasbe?
Ja, ampak seveda je bolje z glasbo, ker nam daje energijo, kajti naše življenje je ritem. Če se ritem ustavi, potem se ustavi tudi naše življenje.
Res je. Ples in fakir sta sicer čudovita, vendar vseeno odtegneta pozornost glasbi, ki se tudi sama umakne v ozadje ...
Ja, res je, tedaj z glasbo le dajemo oporo fakirju. Tedaj, v tem delu, je najpomembnejši fakir, ne glasba. Pomembna sta trans in glasba transa, ki se nadaljuje, v glasbi govorimo o bogu, o duhovnem, o ljubezni, to ustvarja celovito idejo, prikaz, ustvarja pa tudi nekakšno moč za fakirja, da lahko nadaljuje svojo točko. To je v živo.
Za zdaj bi se zahvalila za razgovor, izven intervjuja me zanima le še, ali je možno nadaljevati tale klepet po elektronski pošti?
Ja, ja, seveda, z veseljem, brez težav ...
Mislim, da si utrujen, jaz pa tudi ...
Ne, ne, nikakor, mi nismo nikoli utrujeni, saj imamo glasbo, torej ni težav ...
To je res, pred koncertom sem skoraj stoje spala, zdajle pa niti ne čutim več toliko utrujenosti ...
Seveda, res je. Živimo zato, da dajemo energijo in zadovoljstvo. To je naš poklic. Skratka, ne oklevaj, na razpolago smo, živim na Korziki, kamor se kar naprej vračam, od koder kar naprej odhajam, saj sem povečini ves čas na turnejah, na poti, takšno je pač življenje Ciganov.
Velja. Najlepša hvala.
Hvala vam.
Komentarji
komentiraj >>