Sreda, 24. 8. 2005
mcolner
Ta teden posegamo v preteklo posavsko sceno, kjer se je v zadnjih desetih letih, pa tudi prej, izoblikovalo veliko glasbenih ustvarjalcev, ki so s svojo prisotnostjo tako ali drugače zaznamovali domačo underground ponudbo. Tokrat je na tapeti Senzacija fantomskih udov ali krajše S. F. U.
Zasedba S. F. U. se je formirala v letu 1995 v Brežicah, kjer so se navdihovali, vadili in seveda tudi živeli. Prvotna postava – Šmajgl na bobnu, Cepo na bas kitari, Haus na kitari ter Brumen z glasom – je začela, odločena ustvarjati brezkompromisno in udarno glasbo, preigravati avtorske komade, kot tudi številne priredbe v lokalnih garažah in zakloniščih.
Radio Študent
Glasbena redakcija
Oddaja Kuatebriga, 24.8.'05, ob 12.00
S. F. U. – Senzacija fantomskih udov
*Ta teden posegamo v preteklo posavsko sceno, kjer se je v zadnjih desetih letih, pa tudi prej, izoblikovalo veliko glasbenih ustvarjalcev, ki so s svojo prisotnostjo tako ali drugače zaznamovali domačo underground ponudbo. Tokrat je na tapeti Senzacija fantomskih udov ali krajše S. F. U. Zgodbo bosta v nadaljevanju oddaje izčrpno pojasnila in pokomentirala Cepo in Brumen, bivša člana tega ne več aktivnega banda.
Zasedba S. F. U. se je formirala v letu 1995 v Brežicah, kjer so se navdihovali, vadili in seveda tudi živeli. Prvotna postava – Šmajgl na bobnu, Cepo na bas kitari, Haus na kitari ter Brumen z glasom – je začela, odločena ustvarjati brezkompromisno in udarno glasbo, preigravati avtorske komade, kot tudi številne priredbe v lokalnih garažah in zakloniščih. Seveda so morali večkrat menjati svoj vadbeni prostor. Ta težava jih je potlej zasledovala skozi vsa obdobja, kar pa je postalo v naših logih že stalna praksa.
Zgodba se je pravzaprav začela že malce prej, ko sta Šmajgl in Haus, ki sta ustvarjala že sama, želela preseči domačo garažo in duet razširiti v pravi band. Oba akterja sta hotela preigravati udarno glasbo, inspirirana od tedaj zelo popularnih New York Hard Core skupin, pa tudi kakšne Sepulture in Rage Against The Machine. Širitev je uspela po hitrem postopku, najprej se jima pridruži Cepo na basu, kot zadnji pa še Brumen na vokalu.
Po približno polletnem drgnjenju in piljenju komadov v novem »placu«, tedaj precej aktivnem brežiškem zaklonišču na Maistrovi ulici, so 15. 9. 1995 odigrali svoj prvi živi nastop kot predskupina takrat veliko bolj poznanih in razvpitih rojakov A je to?. Nastop se je zgodil v nekdaj zelo zanimivem in dobro obiskanem koncertnem prostoru v Novem mestu – klet Pizzerije Tratnik. Kratek in energičen nastop je požel veliko navdušenje med obiskovalci, dejansko so že takrat presegli glavne nastopajoče.
Tako se je odprla njihova kontinuirana koncertna zgodba. Nastopi so si pričeli slediti vse bolj pogosto, naslednji že nekaj tednov po debiju v belokranjskem Gradacu, in tako naprej Črnomelj, Ljubljana, Ormož, Ljutomer, Koper, Brežice … V zelo kratkem času so postali konstantni gostje slovenskih underground klubov in dogodkov.
Delovali so že od vsega začetka kot večinoma koncertna zasedba, posledično je nastalo tudi veliko živih posnetkov. Ti so se distribuirali preko Cepotove Do It Yourself založbe Jedigovna Tapes, ki je ordinirala v Sloveniji in tudi širše, kjerkoli je bil pač interes.
Do uradne izdaje pač nikoli niso prišli, vendar to ni bilo pomembno. Vseeno pa se je prav takrat, v začetnem zagonu, dogajalo največ koncertov in ponudb za snemanje.
Edini studijski demo, naslovljen »Quo Vadis«, je bil posnet v Ljutomeru v začetku leta 1997. Posnetih je bilo osem komadov, ki so postali in tudi ostali železen repertoar na živih nastopih vse do konca delovanja zasedbe. Zanimivi so nekateri koncertni posnetki, ki so danes zelo težko dosegljivi. Na primer živi posnetek iz Boštanja, »Look Mom Now I′m Playing Hard Core«, se je distribuiral tudi v Grčiji, sodelovali pa so na nekaterih kompilacijah, ena od njih je bila »Brežice Underworld«, izdana za založbo White Crimes iz Ljubljane, kjer se pojavijo še bandi M. U. K., Uja von der Heartattack itd.
Na slovenski in še zlasti posavski sceni so postali bliskovito priljubljeni, zlasti zaradi svojih markantnih živih nastopov. Ves čas so ohranjali svojo underground držo, obenem pa so pomenili dolgoletno stalnico na sceni, kar bi težko trdili za ostale zasedbe na tem prostoru. Po splošni afirmiranosti namreč niso dosegali ostalih posavskih bandov, ki so tedaj večinoma ciljali mnogo višje. Na primer: Spiritual Pyrotechnics, A je to?, Polska Malca, Demolition Group so takrat snemali plošče, jih izdajali za naše razmere precej velike domače založbe, prav tako so lansirali svoje videospote na TV.
Demolition Group so jim ponudili usluge svojega tedanjega režiserja za videospot »U tvojim očima«, Saša Podgorška, vendar do sodelovanja zaradi finančne nezmožnosti ter nezanimivega scenarija za spot ni prišlo. Poleg tega pa so S. F. U.-jevci prišli do zaključka, da le-tega sploh ne potrebujejo.
Sama glasba se je ves čas deklarirala kot hardcore, čeprav včasih zasledimo tudi druga predalčkanja, kot so punk, crossover, metal core … Sami so se tedaj poimenovali zajeb core, kar je bila samoironija, ki so jo vedno obvladali. Predalčkanje pa je ostalo brez pravih rezultatov. Člani zasedbe so pač izhajali iz dokaj različnih žanrov, kar pa se je pozitivno odražalo v glasbi.
Tudi tekstovno so se v mnogočem ločili od ostalih zasedb tega žanra, ostali so namreč sproščeni in politično ter religiozno neobremenjeni.
Mnogi njihovi komadi so dejansko priredbe, ki pa so nepoučenemu poslušalcu večinoma nepoznane. Vzete so namreč iz repertoarjev raznoraznih nepoznanih underground bandov. Prvi komad z demo posnetka »Qou Vadis«, Ali En, je eden takšnih.
Ostale predelave pa so za nepoznavalca še bolj obskurne; Drug Dealer poljskega HC banda Acid Drinkers, pesem Konobar bolj znane srbske zasedbe Električni orgazam, komad … Or Die starega lokalnega banda Shithole Surfers, pa med drugim tudi Garbage Day newyorškega banda The Spud Monsters.
Sprva so bile njihove predelave namenjene polnjenju praznine ob pomanjkanju lastnega repertoarja, predvsem pa so bile namenjene koncertnim izvedbam. V toku kariere pa so se lotili še kakšne priredbe, ki niti ni zabeležena na posnetkih in je obeležila zgolj določen kamenček v mozaiku njihovega časa.
Leta 1997 so se v zasedbi začele dogajati prve spremembe. V želji po polnejšem ali celo malce bolj metalskem zvoku se je zasedbi na drugi kitari pridružil Ando, prekaljeni maček, ki se je že v preteklosti udejstvoval pri bandih Arschloch in Shithole Surfers, ki so bili dejanski predhodniki poznejše scene v Brežicah in tudi širše v Posavju. Prav tako je basist Cepo že leta 1997 ustanovil zasedbo Dickless Tracy, ob njej pa se je vseskozi ukvarjal še z raznoraznimi noise projekti, preprostimi hitro narejenimi bandi, ki so bili lahko združeni precej časa ali pa zgolj nekaj dni. Eden trajnejših in bolj znanih je legendarni projekt Štefka′s Vomit. Leta 1998 je Cepo dokončno prekinil s svojim udejstvovanjem pri S. F. U. in se nekako vrnil k svojim glasbenim koreninam, metalski in noizerski godbi. Bas je zamenjala kitara, poleg tega pa je prevzel nase tudi vokalne zadolžitve.
Po skrčenju zasedbe so bili prisiljeni kakšno leto delovati brez bas kitare. Nadomeščala jo je druga kitara, posledično pa se je dodobra spremenila tudi sama glasba. Pomenila je odmik od tistega primarnega hard cora, s katerim so se sprva predstavljali. V tej maniri so bili predelani tudi stari komadi, ki so izgubili tisto prvinsko ostrino.
Leta 1999 se je zasedbi pridružil dolgo iskani bas kitarist Roman Špiler, izvrsten glasbenik, s koreninami nekje v funku in alternativnem rocku. To se je seveda odrazilo v glasbi, ki je postala bolj tehnična. Dejstvo pa je, da je zasedba vedno manj delala in koncertirala, kljub prenovljeni in ambiciozni ekipi.
Po vnovičnjih težavah z vadbenim prostorom se je skupina naposled ustalila v Krškem pod okriljem društva DZMP, kjer so posneli tudi svoj drugi demo posnetek »Demon«. To je precej obsežnejši izdelek od prvega, saj vključuje tudi vse starejše komade v novih preoblekah. Tako je vedno manj aktivna zasedba počasi potonila v malodušje in razpadla leta 2001. Temu pa niso botrovala sama glasbena nasprotja, ki so sicer tudi vedno bolj prihajala v ospredje, pač pa popolnoma osebni razlogi. Z njimi pa je poniknila tudi nova glasba, ki je ostala nekje med zidovi njihovega »placa«.
Bobnar Šmajgl in basist Roman sta takoj po tem osnovala zasedbo Fourtaste, ki je še vedno zelo aktivna na domači sceni. Glasbeno so se podali v povsem druge vode bolj alternativnega zvoka, kar morda še najbolj spominja na kakšne Primus ali No Means No. Brumen in Haus sta na žalost popolnoma prenehala z aktivnim in baje tudi pasivnim igranjem v bandih. Cepo pa pač nadaljuje svojo metalsko linijo v zasedbi Dickless Tracy in še na kakšnem drugem stranskem projektu, na primer Tencious Zhgantsi.
S. F. U. so definitivno dodali kamenček v mozaik domačih bandov hard core podzemlja. Nastopali so v času, ki je bil zelo ugoden za t. i. hard core glasbo oziroma za raznorazne alternativne žanre in bande. Sočasno z njimi so tedaj na lokalni posavski sceni delovali tudi Nova 3, Maze, Spiritual Pyrotechnics, A je to?, Demolition Group, Deadsmile, Polska malca in še nekateri drugi.
Za bande in projekte, ki so izšli iz zasedbe S. F. U. bi verjetno potrebovali še kar nekaj prostora v tej oddaji. Skupini Dickless Tracy in Fourtaste sta se znašli v popolnoma različnih žanrih, kar kaže na širino bivših članov. Če S. F. U. glasbeno oziroma izvedbeno niso pomenili kakšnega posebnega presežka, potem jim vsekakor ni očitati neoriginalnosti. Njihova moč in direktnost sta vedno pretehtali tehnične nepopolnosti v izvedbah. Seveda gredo skupine kot je S. F. U., hitro v pozabo, še posebej, ker za seboj niso pustili pravih studijskih posnetkov in uradnih izdaj, kljub temu pa bodo v srcih zvestih lokalnih fanov za vedno zapisani kot pomnik nekega časa.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >> Re: Sreda, 24. 8. ´05, ob 12.00: S. F. U. – Senzacija fantomskih udov
daljna kolegica [30/06/2008]
pozdrav Daniju - lušn je blo na turneji po ljubljanskih kafičih... ;)
odgovori >>