V mestu je ponovno moj najljubši Američan. Tokrat je napovedal, da se bo na tej strani Alp ustalil vsaj za dobro leto dni. Njegov tokratni postanek pa bo pravzaprav eden od daljših, kar pa pravzaprav sploh ne preseneča. Ob rekordni ceni nafte, razblinjanju prenapihnjenega borznega balona na Wall Streetu, stroških vojne proti terorizmu in dejstvu, da najmanj 37 milijonov Američanov živi pod mejo revščine, ter še vseh drugih turobnih kazalcih, ki opozarjajo, kako zelo malo je pravzaprav sploh še ostalo od konstrukta domnevno največje gospodarske in vojaške velesile na svetu, postaja jasno, da je tudi pred našimi očmi vse bolj očitno, kako zelo se onstran luže razblinja mit ameriške zgodbe, po kateri ima vsak možnost uspeti.
V mestu je ponovno moj najljubši Američan. Tokrat je napovedal, da se bo na tej strani Alp ustalil vsaj za dobro leto dni. Njegov tokratni postanek pa bo eden od daljših, kar pa pravzaprav sploh ne preseneča. Ob rekordni ceni nafte, razblinjanju prenapihnjenega borznega balona na Wall Streetu, stroških vojne proti terorizmu in dejstvu, da najmanj 37 milijonov Američanov živi pod mejo revščine, ter še vseh drugih turobnih kazalcih, ki opozarjajo, kako zelo malo je pravzaprav sploh še ostalo od konstrukta domnevno največje gospodarske velesile na svetu, postaja jasno, da je tudi pred našimi očmi vse bolj očitno, kako zelo se onstran luže razblinja mit ameriške zgodbe, po kateri ima prav vsak možnost uspeti.
Že iz laične perspektive so namreč povsem uradni podatki denimo Ameriškega urada za štetje prebivalstva naravnost šokantni. Celemu svetu v poduk je bilo tako včeraj sporočeno, da je število revnih v Združenih državah že četrto leto zapored naraslo. V enem letu se je pod mejo revščine, pa verjemite, da že ta pravzaprav ni določena ne vem kako zelo visoko, znašlo dodatnih 1,1 milijon ljudi. Tudi uradno je sicer znano, da se z 19.307 dolarji letnega dohodka, kar naj bi bila meja revščine za štiričlansko družino, v večjih ameriških mestih pač ne da preživeti. Vseh, tudi uradno revnih Američanov, naj bi bilo tako letos že 37 milijonov, med njimi pa je tretjina otrok. Mogoče še bolj zgovoren pa je podatek, da je brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, te domnevne pridobitve samooklicanih civiliziranih družb, kar 45,8 milijonov ljudi.
Nič novega tudi ni, da Združene države Amerike ostajajo družba privilegijev za belopolte, v katerih rokah, pravzaprav pa bankah, delnicah in drugih vrednostnih papirjih, ostaja skoncetrirano to domnevno družbeno bogastvo. Seveda še naprej najbolj revni ostajajo temnopolti Američani, sledijo jim tisti s poreklom iz Latinske Amerike, tem tisti iz Azije, je pa res da je na dohodkovnem dnu ameriške družbe moč najti tudi vedno več belopoltih.
Ker revščina v Združenih državah Amerike narašča vse od leta 2001, ko se je na demokratično oblast z manipulacijo lastnega in pred tujimi fundamentalističnimi sovragi uspešno prestrašenega volilnega telesa povzpel George Bush mlajši, se je naposled pod udarom kritik znašla tudi aktualna vojaška administracija, ki ima trenutno v rokah škarje in platno tudi socialnih odločitev v Beli hiši. Toda že prvi odzivi fantov in tistih nekaj deklet, političnih oprod republikanske dinastije Bush, kažejo, kam bo plula barka ameriške zgodbe o uspehu, od katere krhke stabilnosti naj bi bila pravzaprav usodno odvisna tudi gospodarska in druga prosperiteta celotnega sveta.
V Bushevi administraciji pa nad številkami, ki že četrto leto zapored odražajo, kako zelo za fundamentalno zgrešeno bi lahko označili njeno gospodarsko politiko, če bi bil cilj te kakopak splošna družbena blaginja, sploh niso presenečeni. Še na misel jim tako ne pride, da bi lastno neuspešnost tudi dejansko priznali. Pravzaprav jim še kako prav pride samo dejstvo, da je cena sodčka nafte zabeležila novo rekordno vrednost, in sicer 70,85 dolarjev za sod. Še sama sreča tudi je, da tudi Združenim državam ne prizanašajo razne vremenske neprilike. Zadnji orkan, ki je v mehiškemu zalivu in na obali povzročil pravo energetsko-infrastrukturno razdejanje, smrt vsaj 80 ljudi, in ki grozi, da bo v stečaj pahnil ameriško industrijo zavarovanja premoženja ter nezgodnega zavarovanja, so tako ljubkovalno poimenovali Katrina.
Predsednik George Bush mlajši se je sicer odločil, da bo zaradi Katrine skrajšal svoje več kot štiritedenske počitnice na ranču v Teksasu, in se dva dni prej, kot je bilo predvideno, vrnil v Washington. Toda od tam novih in učinkovitih ukrepov za odpravljanje revščine vsaj na domačih tleh pač ni za pričakovati. Po mnenju Busheve administracije je namreč vsega kriva gospodarska recesija, ki naj bi imela svoje temelje v prejšnji demokratski administraciji Billa Clintona. Nova magična mantra tako ameriških, na primeru domače Bele krajine denimo pa očitno tudi lokalnih oblastnikov, je torej gospodarska recesija.
In pri vsem tem naj bi bilo povsem nepomembno, da se dohodki najbogatejših slojev tako onstran luže kot na stari celini še naprej silovito povečujejo. Toda to pravzaprav zgolj pomeni, da se politično-gospodarska elita zahodnega sveta tako tam preko kot tu na tej strani Atlantika bogati zgolj na račun vedno bolj revne večine. Prav to namreč dokazujejo celo uradni podatki Ameriškega urada za štetje prebivalstva. O Združenih državah pač ne moremo več govoriti, da so družba in gospodarstvo, v katerem je lahko vsakemu dano uspeti.
In če je to že spoznal moj najljubši Američan, bi bil mogoče skrajni čas, da se tega zavemo tudi na stari celini in tej strani Alp. Ne pa da se še naprej tako silovito oklepamo doktrine, da naj bo blaginja celotnega planeta še naprej v navezavi z ameriško gospodarsko ideologijo in uspehom. Kako zelo se je ta mit že razblinil, nas namreč opozarja vsaj na desetine milijonov ljudi onstran Atlantika, ki kljub celodnevnemu garaškem delu od njegovih sadov ne živijo, pač pa zgolj životarijo.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z razblinjenim mitom ameriške gospodarske zgodbe o uspehu v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>