16. avgusta se je v Mestni galeriji otvorila razstava z naslovom Everlandia avtorja Martina Briclja. Razstava je interaktivnega tipa znotraj katere si s kombinacijo raznih arhetipskih elementov obiskovalec ustvari svojo lastno fantazijsko deželo. Ta kot produkt njegove želje preko virtualnega, postane del realnega sveta. Proces skozi katerega potuje obiskovalec poteka skozi tri faze: fazo izraza želje po ustvarjanju, ki vodi v fazo refleksije; končal pa naj bi se v fazi odkrivanja posameznikovih novih želja in skrivnosti. Tako projekt tvori raziskavo o vzorcih naših želja. Hkrati skozi interakcijo prevprašuje odnos med človekom, tehnologijo in neskončnim v kontekstu evolucije realnosti.
16. avgusta se je v Mestni galeriji otvorila razstava z naslovom Everlandia avtorja Martina Briclja. Razstava je interaktivnega tipa znotraj katere si s kombinacijo raznih arhetipskih elementov obiskovalec ustvari svojo lastno fantazijsko deželo. Ta kot produkt njegove želje preko virtualnega, postane del realnega sveta. Proces skozi katerega potuje obiskovalec poteka skozi tri faze: fazo izraza želje po ustvarjanju, ki vodi v fazo refleksije; končal pa naj bi se v fazi odkrivanja posameznikovih novih želja in skrivnosti. Tako projekt tvori raziskavo o vzorcih naših želja. Hkrati skozi interakcijo prevprašuje odnos med človekom, tehnologijo in neskončnim v kontekstu evolucije realnosti.
Interaktivni vstop v proces zahteva vključitev majhnega dela posameznikove domišljije. Ta naj bi skozi uporabo računalniškega vmesnika raziskoval področja lastnega neznanega. Tako projekt Everlandia obiskovalcu pomaga odpreti pot v neoprijemljivi fantazijski prostor, ki v določenem trenutku postane realen. Takšen proces odpira posameznikove psihične opne katerih produkt je razširitev njegove domišljije, ki v tem primeru skozi željo po vse večjem ustvarjanju in raziskovanju ter skozi intenco ugoditi tej svoji želji skozi obvladovanje svojega fantazijskega sveta in s tem samega sebe, dobiva vse večje razsežnosti.
Neresničen prostor torej skozi naše želje s pomočjo računalniškega vmesnika postane del resničnega prostora. Tako obiskovalec razgalja svoje intimne želje, potrebe, nenazadnje tudi strahove znotraj javne sfere. Vzpostavi percepcijo realnega v nerealnem. Vendar pa povečan občutek realnosti virtualnega, v tem primeru lastnega neznanega, zmanjušuje kapaciteto naše domišljije. Na račun tega pridobimo na kapaciteti razmisleka skozi katerega se porodijo vprašanja o tem kaj se zgodi, ko pričneš uresničevati svoje fantazije, ko ustvariš orodje za uresničevanje svojih fantazij in kaj, ko si ga končno upaš uporabiti? Kaj se zgodi, ko se virtualen in fantazijski svet srečata na območju, kjer se začneta prepletati eden skozi drugega? Je ta projekt dejansko le materializiranje naših želja, ali pa s personalizacijo realnosti skozi tehnologijo povzročamo preplet med virtualnim in realnim svetom skozi človeka kot medij in ne računalniški vmesnik?
Fantazija, ki je materializirana skozi željo lahko postane skušnjava, ki kaj hitro preide v ugodje iz katerega se je vse težje vrniti v realen svet. Ko se posameznik popolnoma preseli v svojo lastno Everlandio, izgubi stik z materialno realnostjo. Ob vrnitvi v materialno realnost, pa potlači stik z virtualnostjo. Mogoče se skozi skrajno fazo takšnega procesa ustvari celo virtualna identiteta v svetu lastne domišljije namesto v realnosti in tako posameznik zbeži od samega sebe v virtualno identiteto, ki je zanj v nekem trenutku pristnejša od realne.
Nekateri ljudje bežijo od samih sebe skozi potovanja v tuje neznane dežele znotraj realnega sveta, od tega realnega sveta pa bežijo naprej v fantazijske svetove. Kljub vsemu realizacija fantazijskega v realnem svetu nikoli ni identična idealnemu v fantazijskem. Oba svetova se eden skozi drugega realizirata skozi kompromise. Zato bo toliko bolj zanimivo, ko se bo projekt Everlandia nadaljeval skozi potovanje v lasten neznani svet preko taktilnega. To pomeni, da bo obiskovalec takrat lahko tudi s svojimi čuti vstopil v svoj fantazijski svet, ki zaenkrat fiksno čaka na dinamiko, ki jo lahko povzroči le živo človeško telo. V tem primeru se bo najverjetneje vzpostavila enaka problematika, saj je realno v fantazijskem prav tako le približek samega sebe in zaenkrat še ne more ustvariti pristnejšega efekta.
V uresničevanju svojih želja, ki so gonilo naše fantazije se je torej potrebno soočiti s kompromisi, ki potekajo znotraj zakonitosti realnega sveta. Prav tako s svojim virtualnim telesom na potovanju v neznani, fantazijski, virtualni svet znotraj njegovih tehnoloških omejitev, posameznik ne more celostno izkusiti virtualnega. To potrjuje dejstvo, da želja, kot posledica nečesa idealnega nikoli ne more biti stoodstotno uresničena. Tako se želja v realno lahko infiltrira le skozi vrsto kompromisov, ki jih lucidni posameznik vzpostavlja sam s sabo. Želja torej še vedno ostane želja, gonilo fantazijskega sveta v katerega posameznik vedno znova vstopa na potovanje skozi raziskovanje lastnega neznanega. Projekt Everlandia je promiskuitetna tvorba virtualnega in realnega sveta, ki tvori hibriden prostor, v vsakem primeru neko mejno realnost, kot produkt fantazije, katere gonilo je želja.
Na razstavi je bila Maja Smrekar.
Komentarji
komentiraj >>