Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Arbitraža o nacionalizaciji morja (3311 bralcev)
Sreda, 7. 9. 2005
tomazza



Morje kdo bo tebe ljubil?!? Lastniki?!?
Hrvaški premier Ivo Sanader je na včerajšnjem srečanju s predstavniki vseh poslanskih skupin hrvaškega sabora in z uradno izjavo po njem poskrbel, da se je politična tehtnica v obmejnem ne le morskem pač pa tudi kopenskem sporu Hrvaške in Slovenije ponovno prevesila na stran uradnega Zagreba. Ta je pobudo v razreševanju sporov prevzel, ko je ob vsesplošnem soglasju hrvaških parlamentarnih strank premier Sanader javno napovedal, da bo svojemu sosednjemu premierskemu kolegu Janezu Janši predlagal obvezujočo mednarodno arbitražo o meji med včasih bolj včasih manj prijateljsko nastrojenima državama. Kljub uradni zadržanosti domačih oblastnikov, iz urada predsednika vlade so že sporočili, da zadeve ne nameravajo komentirati, dokler je tudi uradno ne dobijo na mizo, pa se vseeno zdi, da pa pobuda v imenu notranjepolitičnih interesov tako Sanaderja kot Janše le ni tako zelo neusklajena, kot naj bi se zdelo na prvi pogled.
Hrvaški premier Ivo Sanader je na včerajšnjem srečanju s predstavniki vseh poslanskih skupin hrvaškega sabora in z uradno izjavo po njem poskrbel, da se je politična tehtnica v obmejnem ne le morskem pač pa tudi kopenskem sporu Hrvaške in Slovenije ponovno prevesila na stran uradnega Zagreba. Ta je pobudo v razreševanju sporov prevzel, ko je ob vsesplošnem soglasju hrvaških parlamentarnih strank premier Sanader javno napovedal, da bo svojemu sosednjemu premierskemu kolegu Janezu Janši predlagal obvezujočo mednarodno arbitražo o meji med včasih bolj včasih manj prijateljsko nastrojenima državama. Kljub uradni zadržanosti domačih oblastnikov, iz urada predsednika vlade so že sporočili, da zadeve ne nameravajo komentirati, dokler je tudi uradno ne dobijo na mizo, pa se vseeno zdi, da pa pobuda v imenu notranjepolitičnih interesov tako Sanaderja kot Janše le ni tako zelo neusklajena, kot naj bi se zdelo na prvi pogled.

Arbitraža je sicer po Slovarju slovenskega knjižnega jezika razsodišče v nesodnih sporih, v katerih vlogo razsodnika prevzame nepristranski arbiter, ki ga kot takega sprejmeta obe vpleteni strani. In ker sta to v tem primeru državi, je to lahko zgolj kaka mednarodna inštitucija iz tujine. Tako na Hrvaškem kot na Slovenskem pa je na oblasti parlamentarna desnica. Kolikor že da so tovrstne opredelitve v postmodernih parlamentarnih družbah 21. stoletja prežvečene in zamegljene, lahko to trdimo že vsaj glede na to, da sta obe največji vladni stranki na Slovenskem in Hrvaškem del iste skupine evropskih političnih strank, in sicer Evropske ljudske stranke, ki se tudi sama deklarativno šteje za politično desnico.

Pri svetovnonazorski opredelitvi politične desnice pa tudi v postmodernem družbenem Babilonu 21. stoletja izrazito v ospredju ostaja nacija, nacionalni interes in patriotizem oziroma domoljubje, kot mu po domače pravimo na Slovenskem. Notranjepolitični interesi in motivi tako Sanaderja kot Janše pa s tem postanejo presenetljivo podobni. Ne hrvaški in ne slovenski premier si namreč ne moreta privoščiti, da bi ju od njunih strank, torej Hrvaške demokratične zveze in Slovenske demokratične stranke, še bolj nacionalno radikalnejši marginalci razglasili za izdajalca nacionalnega interesa, pa karkoli že da to je, in ozemeljske lastnine svojih držav. Če bi namreč v javnosti obveljala kot taka, bi bil to zanju politični samomor, saj bi to v prvi vrsti odvrnilo kar znatno število njunih najbolj zvestih privržencev.

Je že tako, da če se denimo v Istri na tej ali oni strani meje razen redkih prenapetežev večinsko tako ali tako nihče pretirano ne razburja okoli samega lastništva Piranskega zaliva ali pač Savudrijske vale, če že hočete, tega nikakor ne bi mogli trditi za kraje, koder so doma najbolj nacionalno-goreči privrženci Sanaderja in Janše, denimo v Dalmaciji ali na Dolenjskem. Tako je denimo včerajšnja Sanaderjeva ugotovitev, da pa se državi v zadnjih petnajstih letih o meji med državama nista mogli dogovoriti o meji, točna zgolj polovično. Nenazadnje se tudi na uradnih straneh hrvaškega zunanjega ministrstva sklicujejo na Sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju, ki sta ga sklenila SDP-jevski premier Račan in njegov takratni LDS-ovski kolega ter aktualni predsednik domače republike Janez Drnovšek.

Toda ker se je medtem v obeh državah zamenjala politična klima na oblasti, sta se Sporazumu, okoli katerega je tudi uradno stališče hrvaškega zunanjega ministrstva, da je bil uspešno implementiran v večini točk, odrekli najprej Hrvaška in nato še Slovenija. Kar je sicer logično, saj se je na oblast najprej povzpel Sanader, šele nato pa mu je sledil Janša. Nobeden od njiju pa si, kot že omenjeno, ne more privoščiti, da bi ga razglasili za nacionalnega izdajalca, še manj pa je v njunem notranjepolitičnem interesu ne obstati na oblasti tudi naslednji parlamentarni mandat, če bi v zgodovini ostalo zapisano, da sta za uspešno razrešitev obmejnega spora med Slovenijo in Hrvaško zaslužna neka prejšnja predsednika vlad neke druge politične opcije.

Dodatni argument v prid tezi, da pa včerajšnji javni predlog Iva Sanaderja o obvezujoči mednarodni arbitraži za določitev meje med državama le ni bil tako zelo neusklajen, kot se naj bi to uradno zdelo, pa je časovna komponenta. Z določitvijo meje se pravzaprav preveč sploh ne mudi. Kljub temu, da naj bi bil eden temeljnih pogojev za vstop v Evropsko unijo prav določena meja posamezne države kandidatke, slovenski primer jasno dokazuje, da temu ni tako. Torej tega ni strah niti Hrvaške, ki jo uradna Ljubljana, ne glede na kilavo pravosodje, teptanje človekovih pravic in nesodelovanje s Haaškim sodiščem še naprej brezpogojno podpira na poti v Unijo. Nenazadnje se z učinkovitim, poštenim ali pač vsaj pravočasnim pravosodnim sistemom ne moremo pohvaliti niti na Slovenskem.

Tudi do naslednjih parlamentarnih volitvah je tako na Hrvaškem kot na Slovenskem še relativno daleč, res sicer je, da se v domovini že prihodnje leto obetajo lokalne volitve, s katerimi so na Hrvaškem opravili pred kratkim. In prav arbitraža, katero bo, kljub temu, da naj bi bil to po definiciji nesodni spor, kar se tiče meje na morju najverjetneje prevzelo sodišče za mednarodno pomorsko pravo v Hamburgu, ni nekaj, kar bi bilo gotovo v nekaj mesecih. Obe strani bosta tako pridobili na času, kar jima je nedvomno v prvovrstnem notranjepolitičnem interesu.

Vprašanje sicer je, ali jim bo uspelo tudi utišati domače še bolj ekstremne in radikalne nacionaliste, ki bi določanje morske meje najraje prepustili odprtemu spopadu obalnih straž obeh držav. Toda ves ta manever z arbitražo, za katerega se pač zdi, da je bilo dogovorjeno, da ga kot svojo rešitev prvi predstavi hrvaški premier Ivo Sanader, je pravzaprav še edini izhod. Da pa bi si kdo v teh časih, ko tako na Hrvaškem kot na Slovenskem vlada politična desnica, drznil trditi, da pa ne Slovenija in ne Hrvaška pravzaprav nikoli nista imeli svojega morja, ker to pač ni lastnina, ampak naravno bogastvo, ki ga z mejo pač ni mogoče razpoloviti, pa bi bilo tako ali tako nekaj povsem bogokletnega.

ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment sem z vnaprej na neuspeh obsojeno nacionalizacijo Piranskega zaliva, ali pač Savudrijske vale, če že hočete, v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>