Torek, 24. 9. 2002
petrak
KANONIZIRAN SIMBOL MORJA IN HREPENENJA
Slovenska knjižna planjava je od letošnjega junija obogatena s še enim pomembnim prevodnim delom. To je Pomorska oda Fernanda Pessoe, ki je v dvojezični izdaji izšla v Ljubljani pri založbi ŠKUC, v zbirki Lambda. Slovensko-portugalsko izdajo je s prevodom in kakovostno spremno besedo z naslovom Velika Pessoova oda pomorščakom oblikoval Ciril Bergles, uredil in lektoriral pa jo je Brane Mozetič. Odločitev za dvojezično izdajo daje bralcu možnost neposrednega stika z izvirnikom. To prinaša vznemirjanje za bralski eros ljubiteljem Pessoe in poezije. Poznavalcem portugalščine, pesnikovega opusa in prevajalcem pa možnost za preverjanje in vzporedno branje. KANONIZIRAN SIMBOL MORJA IN HREPENENJA
Slovenska knjižna planjava je od letošnjega junija obogatena s še enim pomembnim prevodnim delom. To je Pomorska oda Fernanda Pessoe, ki je v dvojezični izdaji izšla v Ljubljani pri založbi ŠKUC, v zbirki Lambda. Slovensko-portugalsko izdajo je s prevodom in kakovostno spremno besedo z naslovom Velika Pessoova oda pomorščakom oblikoval Ciril Bergles, uredil in lektoriral pa jo je Brane Mozetič. Odločitev za dvojezično izdajo daje bralcu možnost neposrednega stika z izvirnikom. To prinaša vznemirjanje za bralski eros ljubiteljem Pessoe in poezije. Poznavalcem portugalščine, pesnikovega opusa in prevajalcem pa možnost za preverjanje in vzporedno branje.
Kdo je bil Fernando Pessoa, enigma v zlati dobi portugalske književnosti? Samotnež, neizprosen iskalec, mozaična osebnost. Rodil se je v Lizboni leta 1888, umrl pa leta 1935. Po preselitvi z družino v Južno Afriko se vrne spet v Lizbono in tam ostane. Kot zasidrana ladja hrepeni in potuje le v miselnih sferah. V Pomorski odi napiše: »V kri se mi krade vse to nežno zapeljevanje / in brez konca in kraja sanjarim o potovanjih.« Skrivnostnež ter dvomljivec je živel predvsem v poeziji in seveda v svoji glavi, kjer je skreiral imena in poezijo Ávara de Camposa, Bernarda Soaresa, Ferdinanda Pessoe, Ricarda Reisa in njihovega učitelja Alberta Caeira. »Nomen est omen«, ime je znamenje, pravi latinski pregovor. Pisec spremnega teksta nas prosvetli, da portugalska beseda Pessoa pomeni osebo in izhaja iz besede persona, ki pomeni masko v starem rimskem gledališču, češ: Pessoa, maska, izmišljena oseba, nihče, Pessoa! Pesnik pa bi s svojimi besedami dodal: »izmišljati pomeni spoznavati se«.Fernando Pessoa je pisal v materni portugalščini, v začetku in na koncu življenja pa v angleščini, saj je bil deležen angleške vzgoje, ki mu je pustila sledove, to je njegov anglofilizem, tudi v razmišljanju. Na začetku se je navdihoval pri angleških pesnikih, potem ga je očaral Baudelaire, tako da je s prijateljema, slikarjem Almadom Negreirom in pesnikom Mariom de Sá-Carneirom, želel obnoviti simbolizem. Kasneje pa usodno odkrije Marinettija, njegove futuristične manifeste, futurizem kot smer v umetnosti, avantgardno gibanje.
Po dveh številkah revije Orfej, iz katere vznika portugalski futurizem in za katero piše Pessoa pod psevdonimi, se navduši za svojo smer, »paulizem«, ki naj bi simbolizirala metafizično močvirje. Pesnil je veliko, eruptivno in zanosno, a ni bil prav posebno poznan. Pisal je tudi prozo in celo politične tekste. Objavljal je tudi v revijah Contemporanea in Atena. Kot eden izmed delujočih v za Portugalsko preporodnem obdobju se je zavzemal za preraščanje majhnosti nacionalne književnosti. Nekaj časa je zagovarjal nacionalizem in avtokratski režim. Bil je pristaš svobodnega mišljenja, tako se je zavzemal tudi za homoerotično poezijo. Kontarverzna osebnost.
Najobsežnejši Pessojev pesniški tekst je Pomorska oda, ki je bila objavljena v drugi številki revije Orfej julija 1915. Ob slovenskem prevodu jo je Bergles označil kot »pravi ognjemet futurizma, delirij duha«. Sedemindvajset strani segajoča oda je naraščajoča monološka ubeseditev hrepenenja, osrediščenega na morje, potovanje. Statičen in osamljen prvoosebni lirski subjekt želi zaobjeti vso razsežnost potovanja, ki jo v pristan prinašajo s svojim približevanjem oddaljene manjše in približane večje ladje. Telo je statično, v duhu pa se začenja nekakšna »morska bolezen«. Prevzet od skrivnosti, ki jo prinašajo ladje s prihodom in odhodom, zapiše: »Zakaj brž ko se ladja vrne v pristan, / se vedno nekaj spremeni na krovu!« Vznemirjanje se skozi odo stopnjuje slogovno, s ponovitvami, vzkliki, nekateri so napisani tudi v angleščini, z onomatopejskimi medmeti in tudi vsebinsko-napetostno. Citat iz Pomorske ode: »In jaz, ki ljubim moderno civilizacijo, jaz, ki z dušo poljubljam stroje, / jaz, inženir, jaz, tako civiliziran, jaz, vzgojen v tujini, / bi rad spet videl pred seboj samo jadrnice in lesene barke / in ne poznal drugega pomorskega življenja, kot le to staro življenje morja!« S slikovitim tenkočutnim opevanjem pesnik prestavi morje na simbolno stran.
Notranje hrepenenje se priganja do viškov, tako da podlega razburkanemu ritmu, temačne in mazohistične erupcije pa učinkujejo ekstatično, odrešilno, a še vedno stopnjujoče. »Bičati z bičem vode meso mojega pustolovstva, / prepojiti z oceanskim mrazom kosti mojega bivanja, / bičati, sekati, tolči z vetrovi, s peno, s soncem / mojo ciklonsko in atlantsko bit / moje živce, pripravljene kot ladijske vrvi, / kot lira v rokah vetrov!« Hrepenenje preraste v boj, ki se ne dogaja niti v notranjosti niti zunaj, prestavi se na organe telesa, kot pravi Pesoa: »tolčejo [me] žile mojih senc«.
V odi, ki je po definiciji slavnostna pesem v vzvišenem slogu, je poplava krvi, preplavljenost rdeče barve; primer: »Nekaj se je v meni sesulo. Rdeče se je znočilo.« Pessojeva govorica se začne umirjati in hrepenenju se primeša obujanje preteklosti dežele, pomorščakov in njihovega krutega življenja, inkvizicije, mučenj nedolžnih ljudi. Med verzi zavlada sprijaznjenje pesnika ob morju, kjer je »polno ogromne najbolj človeške skrivnosti nočnega valovanja«. Pomorska oda se konča z odhodom parnika, ki »izpolnjuje svojo nalogo«. Z odhodom parnika odideta tudi »vročica in žalost [pesnikovih] sanj«. Pesnik se vrne v življenje in opazuje parnik sam v velikem mestu, obsijanem s soncem, s samotnostjo, žalostjo, ganjenostjo duše.
Po podatkih, ki jih poznamo iz življenja skrivnostneža Pessoe, in ki jih ni obilo, saj na Portugalskem proučevalci pesnikovega dela še vedno odkrivajo njegove tekste, lahko brez zadržkov rečemo, da je Pomorska oda delo, v katerem je mnogo avtobiografskih momentov. Hvalnico morju kot takemu in na simbolni ravni, pesniški tekst, ki razkriva iskanje in prepoznavanje identitete, hrepenenje po družinski toplini in skrivnosti, veliko odo vam toplo priporočam v branje. Je sodobna – razkriva nevihte in orkane človekove notranjosti.
Pomorski odi Fernanda Pessoe se je prepustila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>