V ponedeljek je bila v Stari Elektrarni premiera gledališke predstave brez igralca z naslovom Šestnajst obratov. Idejna zasnova gre Jaki Šimencu, avtorji in izvajalci pa so Aleš Mustar, Nejc Saje, Jaka Šimenc, Jure Vlahovič in Samo. Namen predstave naj bi bil do potankosti raziskati vse izrazne zmožnosti podpornih elementov v gledališču in dokazati njihovo samostojnost. V Šestnajstih obratih se torej avtorsko predstavljajo tehnični mojstri, ki v ozadju mnogih ljubljanskih predstav in drugih kulturnih prireditev skrbijo za brezhibno tehnično izvedbo.

Idejni vodja predstave je Jaka Šimenc. Že nekaj let tehnični direktor pri Zavodu EN – KNAP, je kot oblikovalec svetlobe avtorsko sodeloval tako pri predstavah Iztoka Kovača kot tudi pri projektih različnih drugih avtorjev. Fotograf in video – umetnik Nejc Saje, član produkcije STRUP, s svojim umetniškim delovanjem aktivno sodeluje pri mnogih gledaliških umetniških projektih. Jure Vlahovič je kot oblikovalec zvoka ali tonski tehnik stalni član anonimne tehnične ekipe. Samo je sodeloval kot scenograf pri več plesnih predstavah Iztoka Kovača in skupine EN – KNAP, kot vizualni umetnik pa tudi samostojno ustvarja in razstavlja. Kljub temu, da so ustvarjalci predstave mojstri tistih gledaliških elementov, ki za svoje učinkovanje rabijo drugačno tehnologijo, se v Šestnajstih obratih niso odpovedali besedilu. Tako pri predstavi sodeluje tudi pesnik ter prevajalec iz romunskega in makedonskega jezika Aleš Mustar.
Predstava brez igralca Šestnajst obratov je sestavljena iz običajnih scenskih elementov, kot sta svetloba in zvok ter objektov, ki simbolično ilustrirajo tekst. Zgodba je cinična kritika sodobne potrošniške družbe. Podprta je z odločitvijo za predstavo brez igralca, ki je zreducirana na produkte te dužbe, ki ji vsebolj prevladujejo. Vsebina torej sovpada z redukcijo na odrske objekte, s katerimi avtorji prikazujejo svoje tehnične zmogljivosti. S tem dokazujejo, da za uprizoritev zgodbe ne potrebujejo igralca.
Ravno tehnične rešitve so pri predstavi Šestnajst obratov ključnega pomena. Izpostavljeno in poudarjeno je tisto, kar pri večini predstav kot del celostne podobe sploh ne pride do izraza. Za dejanske premike vseh objektov je odgovoren Matej Turnšek, katerega tehnične rešitve so preproste, a imajo impresiven efekt.
Tako predstava na neki točki s pomočjo zvočno – vizualnih efektov, ustvari sublimno vzdušje, ki na nek način spominja na idealizirane prizore pokrajin romantičnih slikarjev. Analogija mogočnosti narave v primerjavi z majhnostjo človeka, ki je glaven motiv romantičnih slikarjev, je tu upodobljena z dejansko prisotnostjo najbolj tipičnih potrošniških produktov. S tem avtorji prikazujejo večplastno problematiko potrošništva, ki posledično vpliva na celotno družbo. Majhnost človeka je poudarjena radikalno. Zreducirana je na minimum. Človeka ni več.
Vlogo igralcev torej prevzamejo scenski objekti, izbrani zgodbi primerno, torej tipični simboli sodobne potrošniške družbe, ki jim kot dekor in hkrati informacija prisostvujejo projekcije. Te posredno prikazujejo posledice potrošniškega sistema, ki se kažejo na različne načine. Avtorji predstave se niso odrekli zvoku. Predstavo ves čas spremlja pripoved naratorjev ob spremljavi prijetne glasbe. Tudi besedilo samo je cinična kritika potrošništva, poudarjena s pravljično pripovednim slogom in podprta z izborom dveh glavnih vlog. Ti sta dodeljeni kosilnicama za travo.
Predstava je simpatičen eksperiment tako za gledalca, ki ga zabava duhovit izbor objektov, kot so: hladilnik, pralni stroj, kosilnici, razni pralni praški in čistila ter še mnogi drugi produkti, ki so se iz nakupovalnih centrov tokrat preselili na odrske deske. Prav tako je predstava zanimiva kot poskus prikazovanja izraznih možnosti podpornih elementov v gledališču, ki na nek način dokažejo svojo samostojnost. Hkrati pa se, mogoče ne takoj v prvem trenutku, pojavi vprašanje podajanja podob in njihove resničnosti. In skozi te podobe vprašanje podajanja vrednot in njihove resničnosti, ki nam vsebolj izkrivljajo percepcijo. Mogoče pa vse, kar nam je ponujeno ni edina obstoječa realnost. Predstava Šestnajst obratov na vsebinskem nivoju ponuja interpretacijo, ki govori že vsem znano, a očitno še ne povsem raziskano vprašanje o odnosu podobe in produkta, ki vsebolj postajajo sredstvo manipulacije z našimi čuti.