Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Shakespaerjev ˝Vihar˝ v izvedbi Turškega gledališča Skopje na festivalu Ex-ponto: Ujeti v svobodi ali svobodni v ujetosti? (2720 bralcev)
Ponedeljek, 26. 9. 2005
Zala Dobovšek



Klikni za veliko sliko: Ex-ponto je zmes in splet različnih kultur, ki nam s svojimi scenskimi upodobitvami vsako leto priskrbi uvid v gledališko poetiko marsikaterega naroda. V petek, 23. septembra, so na festivalu gostili Turško gledališče iz Skopja. Slovenskem občinstvu so se predstavili s predstavo Vihar Williama Shakespeara v režiji Aleksandra Popovskega. Gostujoče gledališče je uprizoritev odigralo na malem odru Slovenskega mladinskega gledališča, kjer so po dogodku poskrbeli tudi za pestro turško obarvano pogostitev.


Turško gledališče iz Skopja ima v Makedoniji uveljavljen status in je skozi leta dodobra izostrilo, oblikovalo in poglobilo pregled razvoja tamkajšnje kulturne zavesti in stališč. Nastalo je leta 1949 pod imenom Minoritsko gledališče, leta 1975 pa so se preimenovali v današnji naziv. Obenem so pridobili status institucionalnega gledališča. Pred kratkim jih je vlada proglasila tudi za narodno gledališče. Njihovo prioritetno vodilo je produktivno in učinkovito izraziti spoj turške in makedonske narodno-kulturne zavesti in vključiti tako dobre kot slabe posledice, ki jih le-ta prinaša.
Turško gledališče Skopje je skozi svojo pestro zgodovino postalo stična in prepoznavna točka kulture na svojem ozemlju, ki je prepletena z ničkoliko različnimi umetniškimi in družbenimi segmenti in prepričanji. Vse to se na koncu v njihovih uprizoritvah združi v relativno reprezentativen in dojemljiv gledališki jezik. Tokrat je z gledališčem prvič sodeloval režiser Aleksandar Popovski, ki je znan tudi slovenskemu občinstvu, saj je do sedaj postavil na naše odre kar nekaj predstav.
Vihar je s pestrim nacionalnim in umetnostnim posredovanjem, v svoja lastna stičišča heterogene kulture za nekaj minut vpletel tudi slovenskega gledalca. Marsikateri od gledalcev je pred samo predstavo kljub poznavanju dramske klasike vseeno moral izhajati skorajda iz točke nič. Temu je botroval ne samo tuj in eksotičen turški jezik, pač pa samo jedro podobe predstave. Ta je za nas že v izhodišču delovala kot neobičajna in nepoznana simbioza dveh različnih narodnih zavesti.
Kot uvertura so se tokrat, ob prvem prižigu odrskih luči, pred nami pojavile temne podobe razpršene po prostoru. Za prvi znak rahle osuplosti so bile zadolžene ženske, ki so bile skoraj do samega konca predstave oblečene v tradicionalna črna muslimanska pokrivala, ki so razgaljala zgolj njihove oči. Ko so se proti koncu predstave igralke znebile pokrival in zasijale v svoji lepoti, je bila pred gledalcem nova in nadvse osebna vizija. S pogledom na njihove obraze, telesa in celotno podobo je v gledalcu ta preobrazba vzbudila občutek, da je odškrnil delček mitosa in ga spregledal v popolnoma novi luči. A vendar je s tem neizbežnim kostumom marsikatera gesta in dobršen del giba malodane vnemar, sploh če je v podzavestnem načelu gledalec vajen dramaturgije zahodnoevropskega gledališča.
Uprizoritev izhaja iz zamisli, da je naslovni vihar - vihar Balkana. Konflikti različnih dejavnikov ponazarjajo in poosebljajo vse od političnega maščevanja, duhovne izgubljenosti, brezciljnega tavanja in navsezadnje večnega boja človeka z nečim mogočnejšim – pa naj bo to družba, politika, vojna ali preprosto, narava s svojo prikrito krutostjo.
Kar najbolj bode v oči in sproži val vprašanj, je režiserjeva odločitev, da dve moški vlogi odigrata ženski. Poteza seveda ravno zaradi pokrival ni tako skrajno efektivna za naše dojemanje, a vseeno ostaja smela odločitev. Prospera in Calibana torej interpretirata ženski, skriti ta temno tančico črnega blaga. Naj si to razlagamo kot pikro provokacijo, narobe svet ali zgolj olajševalno dejstvo, da je ˝v gledališču vse mogoče˝? S slednjim položaj ženske znova zdrsne nazaj, morda še celo malo nižje, nekam na mesto posrednega posmehovanja in brezdušnega pomilovanja.
V uprizoritvi ne manjka rekvizitov po načelu vse je lahko vse. Po odru je razporejenih šest starih kopalnih kadi, ki služijo trenutni dramski potrebi namena. Preobrazijo se v ladjo, ječo ali zatočišče. Ob robu dogajalnega prostora je nameščen pralni stroj, v katerem že na samem začetku operejo obleko. Poskušajo očistiti umazanijo, oprati umazano perilo, a kaj ko ne gre. Madežev krvi, blata in še marsičesa, kar je terjala balkanska vojna, ni več moč odstraniti. Komično deluje pralni prašek Ariel, ki je v dogajanje postavljen kot mali duhec iz Shakespearjeve zgodbe.
Igralci si med seboj podajajo tudi ptičjo kletko v kateri je rumen kanarček. Ko ga kasneje izpustijo, da lahko vzleti in zadiha v svobodi, se le-ta odzove nepričakovano hladno. S tem imenitno ponazori bojazen človeka, ko je naenkrat izpuščen iz namišljene ali dejanske ječe. Kanarček si ne upa v neznano, varnost zaprte kletke je v hipu izginila. Kam in kako? zdaj morda prešine njega, nas pa vsekakor dvom in zmeraj prisotna misel: Je lažje in bolje biti ujet v svobodi ali biti svoboden v ujetosti?
Dramski liki Prospera, Mirande, Ariela, Alonsa, Sebastiana in ostalih so se v kontekstu družbenega ozadja in napetosti bolje prelevili v ikone realnosti na prostoru Makedonije kot pa pri nas. Kot maščevalne žrtve, oblastiželjni voditelji in nemočni ujetniki so bili prioritetnemu občinstvu zagotovo bolj nazorni in zgovorni. S tem pa so pripomogli tudi k bogatejši interpretaciji in končnemu mnenju.
Ne samo zaradi prepada med našim in njihovim jezikom, kulturo in narodno zavestjo, ampak po splošni dojemljivosti je uprizoritev pustila mlačne občutke. Vseskozi je bilo namreč čutiti, da oder kot prostor neskončnosti in vsemogočnosti ni dovolj izkoriščen. Uprizoritev s sicer dobro in aktualno idejo ter sporočilom morda mizanscenskih zmožnosti ne izkorišča dovolj. Navrženih je preveč zamrznjenih momentov, kjer napetost popusti in jih predstava kasneje želi popraviti s preptatetično igro patosa. Podoba širnega morja in otoka nekje v daljavi, ki se reducirata na gledališki prostor malega odra, v svoji dramaturgiji prostora delujeta premalo izrazito in učinkovito. Gledalec se ne more dobro utopiti v morju opazovane zgodbe in pristnega doživljanja občutkov igralcev.
Morda je k vsem tem mešanim občutkom pripomogla tudi slaba organiziranost ob prevajanju dramskega besedila v slovenski jezik, saj so ˝nadnapisi˝ v intervalih vztrajno izginjali ali pa se menjali tako hitro, da gledalčeve oči niso zmogle do konca prebrati danega dialoga.


Iz viharja je prišla Zala Dobovšek


Komentarji
komentiraj >>