Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Premiera mladinske predstave Pastirica in dimnikar v Prešernovem gledališču Kranj: ˝Vroča srca hladnega porcelana˝ (3085 bralcev)
Torek, 27. 9. 2005
Zala Dobovšek



Klikni za veliko sliko: V soboto, 24. 9. 2005, je na odru Prešernovega gledališča Kranj premierno zaživela odrska adaptacija Andersenove pravljice, Pastirica in dimnikar. Prikupno ljubezensko zgodbo o dveh porcelanastih figuricah, med katerima se splete čarobna ljubezen, je dramatizirala in režirala mlada gledališka režiserka Špela Stres. Uprizoritev te mladinske predstave je kranjsko gledališče z ustvarjalci posvetilo v počastitev 200. letnice Andersenovega rojstva.


Vsi poznamo Hansa Christiana Andersena in njegove večne pravljice. Zgodbe kot so Grdi raček, Deklica z vžigalicami, Cesarjeva nova oblačila, Kraljična na zrnu graha, … so postale malodane kultne in neizbežen del otroškega razvedrila, prav tako pa dostikrat tudi uvod v sam začetek branja kakšne mlade duše. Pastirica in dimnikar je morda eno od Andersenovih manj poznanih del, a kljub temu, si tudi ta zagotovo zasluži izvedbo na odrskih deskah.

Špela Stres, ki je poleg režiserske taktirke, napisala tudi besedila songov in poskrbela za koreografijo, je tokratno uprizoritev skupaj z igralci upodobila v izjemno pravljični podobi. Celotni vizualni pogled na odrsko dogajanje je bil zagotovo užitek in prava paša za vsakega otroka v dvorani. Pravljični junaki, ki so se predstavili z izostreno pravljično zunanjo podobo, so nas v svoj svet čarobnosti zlahka potegnili. Privlačni in vizualno bogati kostumi, ki so pomemben dejavnik pri zdrsu v fantazijski svet, so nastali po zamisli Jelene Proković. A vendar vseeno ne moremo mimo zaznambe, da Pastirica v predstavi ne izgleda prav nič pastirsko. V svoji bleščeči beli oblekici brez kakršnegakoli pastirskega rekvizita, daje prej podobo princeske ali kraljične.

Pastirica in dimnikar je pripoved o nežni, a pravi ljubezni, ki se splete med majhnima figuricama iz porcelana, ki stojita druga ob drugi pod namizno lučko. Svojo naklonjenost morata nadvse brzdati in ohranjati samo zase, saj je stari Kitajec Pastirico obljubil že Hudičku. Ja, pa smo spet tam! Zaljubljenca se po razmisleku odločita, da pobegneta v širni svet, kjer se bosta tudi zaročila in končno opojno zaživela v svoji vzajemni ljubečnosti. Hudiček pa tega jasno ne prenese in ne sprejme, zato se odloči, da ju bo vztrajno zasledoval in gnjavil še naprej.

Malo zatem, ko Dimnikar in Pastirica sedita pod z zvezdami posutim nebom ter se prvič zares in ne samo z očmi poljubita, se njuna trenutna pomirjena blaženost naenkrat razbije. Deklico namreč preblisne, da ne bo kos širnemu svetu in da se strašansko boji. Želi si nazaj domov, na mizo k staremu Kitajcu. In ker jo ima Dimnikar neskončno rad, se brez zadržkov vrneta. Tam na mizi pa ju čaka novo presenečenje. Kajti potem, ko je stari Kitajec za nekaj časa dobesedno izgubil svojo glavo in sta mu jo zdaj Pastirica in Dimnikar ustrežljivo pritrdila nazaj, se je s tem preobrazil tudi njegov um.
Postal je novi Kitajec, ki bo deklico rade volje predal izključno tistemu, ki ga ona želi. Zaljubljenca končno dobita željan blagoslov, Hudičku, ki nekje z višine nadzira celotno dogajanje, pa se od jeze tresejo rogovi.

Scenografinja Vasilija Fišer si je dogajalni prostor zamislila kot površino mize, ki se razprostira čez celoten oder in se deloma nagiba. Ta diagonalna kompozicija deluje nadvse učinkovito, nenavadno in vendar ostaja večnamensko funkcionalna. Rob mize se v nekem drugem prizoru umetelno prelevi v sam ˝konec sveta˝. Da predstava poteka v neprekinjeno razgibanem tempu, je tudi zasluga vmesnih songov. Nekateri od njih so morda celo malo preveč neizvirno prirejeni, saj svojo melodično podlago ponekod prevzemajo kar iz popularne glasbe ali pa znane klasične simfonije. Zagotovo pa pesmi odpete v živo, k sami uprizoritvi pripomorejo kot živahno učinkovit element, ki mlajše gledalce ne izpusti iz objema njihove pozornosti.

Branko Jordan v vlogi Dimnikarja in Vesna Slapar kot Pastirica sta se odlično znašla v spoju pravljičnega sveta in pristne usodne ljubezni. Z natančno premišljenimi gestami ter gibanjem teles sta prepričljivo in nevsiljivo prikazala način premičnih kretenj porcelanastih podobic. S svojo prikupno igro pa osvojila vso občinstvo.
Prijetna in gledljiva mladinska predstava naj ne bo samo v splošen in ponavljajoči poduk, da naj ne obupujemo nad nedosegljivo ljubeznijo, ampak vanjo vztrajno verjamemo. Naj nas pravljični junaki spomnijo tudi na to, kako veliko lepše je namesto poklanjanja zaročnega prstana zreti z ljubljeno osebo v zvezdnato nebo. In samo zanjo krasti porcelanasti sijaj zvezd, ki so tako zelo daleč, pa tako zelo naše …

V zvezde je s pastirico in dimnikarjem zrla Zala Dobovšek



Komentarji
komentiraj >>