Današnji dan, 28. september, je od leta 2002 Svetovni dan pravice vedeti. Nanj se naj državljane sveta opozarja, kaj sploh pomeni pravica vedeti in kakšne koristi ter prednosti ta sploh prinaša. In če že po nekoliko prežvečenem reku mislimo globalno in delujemo lokalno, se torej vprašajmo, ali torej pravzaprav sploh vemo, v kakšni družbi in državi smo na slovenskem te dni. Splošno družbeno stanje sicer res ponavadi zaznamuje razpoloženje apatične in pasivne večine. Toda samo družbeno kakovost lahko pravzaprav uspešno ovrednotimo šele, če pod drobnogled vzamemo, kako se kaj godi enemu njenih najbolj brezpravnih in marginaliziranih delov – prosilkam in prosilcem za azil ter begunkam in beguncem v Sloveniji.
Današnji dan, 28. september, je od leta 2002 Svetovni dan pravice vedeti. Nanj se naj državljane sveta opozarja, kaj sploh pomeni pravica vedeti in kakšne koristi ter prednosti ta sploh prinaša. In če že po nekoliko prežvečenem reku mislimo globalno in delujemo lokalno, se torej vprašajmo, ali torej pravzaprav sploh vemo, v kakšni družbi in državi smo na slovenskem te dni. Splošno družbeno stanje sicer res ponavadi zaznamuje razpoloženje apatične in pasivne večine. Toda samo družbeno kakovost lahko pravzaprav uspešno ovrednotimo šele, če pod drobnogled vzamemo, kako se kaj godi enemu njenih najbolj brezpravnih in marginaliziranih delov – prosilkam in prosilcem za azil ter begunkam in beguncem v Sloveniji.
Zaradi medijskega enoumja domačih trobil množičnega diskurza, ki so se tudi pod aktualno oblastjo zgolj prilagodila novim razmeram in potrebam, vas je zaenkrat najverjetneje malo, ki ste že slišali, da je novodobna oblast, natančneje pa Ministrstvo za notranje zadeve, v paketu represivnih zakonov, ki da jih je še potrebno spremeniti, že predlagala tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu. Da te znatno zmanjšujejo do zdaj zagotovljene pravice prosilk in prosilcev za azil ter begunk in beguncev v Republiki Sloveniji, so sicer pred nekaj dnevi opozorili udeleženke in udeleženci 2. kongresa socialnega dela, ki ga je v Portorožu pripravila, za to področje specializirana, fakulteta ljubljanske Univerze. Novosti, ki kažejo na očitno nazadovanje načel demokratične, socialne in pravne države ter družbe, pa je kar nekaj.
Po novem naj bi se tako uzakonil nedefiniran pred-postopek, v katerem bodo že pregovorno ne preveč bistri uslužbenci domače policije odločali, ali posamezna oseba, ki so jo kot žival zalotili pri ilegalnem vstopu ali bivanju v slovenski državi in družbi, sploh lahko zaprosi za azil ali ne. Taistim osebam naj se iz Zakona o azilu briše tudi pravica do, s strani države, financirane brezplačne pravne pomoči. Če pa nekako že pridejo do po evropskih standardih ograjenega taborišča daleč od oči na Cesti dveh cesarjev v Ljubljani, ki se mu uradno in politično korektno reče Azilni dom, jih bo v primeru kršenja Hišnega reda čakala še omejitev gibanja. Kar pa je pravzaprav že nekoliko tragikomično, saj že sam Hišni red, ki ga sprejema in podpisuje prav notranji minister, za vse nove prišleke v Azilni dom že določa prav omejitev gibanja.
To sicer še zdaleč ni vse. Med drugim naj bi tako prosilkam in prosilcem za azil ukinili tudi pravico do denarnega nadomestila, ki jim je do sedaj pripadala, če so se odločili živeti v privatni namestitvi. Da pa bo ta oblast še nekoliko več privarčevala, pa naj se ukine še pravica do žepnine prosilk in prosilcev, ki že sedaj znaša pičlih 1700 slovenskih tolarjev mesečno.
Prihajajoče spremembe domače zakonodaje, ne glede na uskladitev nacionalnega pravnega reda s pravnim redom Evropske Unije, na katerega se sklicujejo njihovi predlagatelji, tako predvsem pričajo, da se slovenska država in družba spreminjata v evropsko obrambno krajino, pravzaprav pa zgolj eno od njenih obmejnih provinc, daleč od oči evrokratov iz Bruslja. Evropska unija namreč od svojih obmejnih provinc predvsem pričakuje učinkovito zajezitev vala ilegalnih migrantov, torej prosilk in prosilcev za azil ter begunk in beguncev, ki so se v upanju na boljše življenje podali na tvegano pot onkraj bodočega Schengenskega zidu na Muri, Sotli in Kolpi.
In ne glede na to, da pa so poslanci evropskega parlamenta s pičlo večino treh glasov prav včeraj sprejeli, zaenkrat še za nikogar zavezujoče, minimalne standarde glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, pa bi zgolj težko rekli, da je Slovenija tudi po predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu, kaj manj evropsko primerljiva družba in država.
Evropski poslanci tako sicer zahtevajo dosledno spoštovanje pravic prosilcev za azil na vseh stopnjah postopka dodeljevanja statusa begunca, pravico do pritožbe in bivanja v državi, kjer so vložili prošnjo, do zaključka postopka. Prosilci bi po mnenju evroposlancev morali imeti tudi pravico do osebnega razgovora v zvezi s prošnjo, do pravnega zastopnika in popolnega obveščanja o postopku v jeziku, ki ga razumejo. Torej tudi pravice, ki jih predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu ukinja.
Po dokaz, da pa domača država in družba le nista tako zelo evropsko neprimerljivi, pa sploh ni potrebno daleč. Po včerajšnjem javno izrečenem mnenju vodje Združenja za prihodnost Avstrije in koroškega deželnega glavarja, Joerga Heiderja, bi bilo po novem potrebno tujce, ki bi bili šest mesecev ali dlje brez zaposlitve, izgnati iz Avstrije v njihovo domovino. Domoljubni demokrat iz severne soseske se sicer pri tem sklicuje na uradno neevropsko Švico, v kateri tujce, ki so izgubili delo, ali so jim potekla dovoljenja za bivanje, izženejo takoj. Dodajmo, da so identično zakonodajno rešitev že pred časom na zahtevo novodobnih fašistov, Bossija in Finnija, uveljavili tudi v sosednji Italiji.
Na današnji »Svetovni dan pravice vedeti« se je torej na primeru najbolj brezpravnih kategorij ljudi v sodobnih evropskih družbah – prosilkah in prosilcih za azil, begunkah in beguncih ter ostalih neevropskih tujcih - očitno povsem smiselno vprašati, ali torej res sploh vemo, v kakšni družbi in državi pravzaprav živimo. Da ta že dolgo ni družba, ki bi zagotavljala temeljne človekove pravice in dostojanstvo vsem, ki tu prebivajo, ni pravzaprav nič novega. Povsem drugo in zaenkrat zgolj retorično vprašanje pa je, kakšne koristi in prednosti nam to vedenje pravzaprav sploh prinaša.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s pravico vedeti, v kakšno družbo, se na primeru prosilk in prosilcev za azil ter begunk in beguncev, sprevrača domovina v zobeh, prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>