Sreda, 28. 9. 2005
Tea
Album Kore Ga Mayaku Da je drugo delo japonskega dueta Afrirampo. Naslov albuma je mogoče prevesti kot »to je strup« ali »to je droga«. Oba izraza natančno prevajata glasbeno moč, ki jo premore zasedba Afrirampo oz. ustvarjata Oni na kitari ter Pikachu na bobnih. Afrirampo z zafrkantsko nojz in garažno rok improvizacijo predstavljata dovolj odtrgano nasledstvo glasbenega undergrounda iz Osake, da bi bilo iskati njune medsebojne podobnosti z Boredoms ali celo Ruins pravzaprav dolgočasno, ko pa je pred poslušanjem novega albuma Afrirampo mogoče izpostaviti predvsem njuno svežino in izvirnost, ki bolj kot zvok zadeva njuno divjo razigranost in strast... (v celoti...)
RŠ – Tolpa bumov – sreda, 28. september 2005
AFRIRAMPO: Kore Ga Mayaku Da (Tzadik, 2005)
*Album Kore Ga Mayaku Da je drugo delo japonskega dueta Afrirampo. Naslov albuma je mogoče prevesti kot »to je strup« ali »to je droga«. Oba izraza natančno prevajata glasbeno moč, ki jo premore zasedba Afrirampo oz. ustvarjata Oni na kitari ter Pikachu na bobnih. Afrirampo z zafrkantsko nojz in garažno rok improvizacijo predstavljata dovolj odtrgano nasledstvo glasbenega undergrounda iz Osake, da bi bilo iskati njune medsebojne podobnosti z Boredoms ali celo Ruins pravzaprav dolgočasno, ko pa je pred poslušanjem novega albuma Afrirampo mogoče izpostaviti predvsem njuno svežino in izvirnost, ki bolj kot zvok zadeva njuno divjo razigranost in strast.
Duet je od začetkov v letu 2002 izdal celo kopico posnetkov v samozaložbi, k njegovi nenadni popularnosti pa je veliko pripomogla turneja skupaj z Lightning Bolt in Sonic Youth in letošnja izdaja novega albuma pri založbi Tzadik. Album Kore Ga Mayaku Da je izšel v zbirki New Japan, ki se osredotoča na sodobno in žanrsko nedosledno japonsko podzemlje. V zbirki so doslej izšla dela glasbeno zelo različnih zasedb, denimo Ground Zero, Ruins, Melt Banane, Hoahio, Otoma Yoshihideja, postrokerjev Mono, pa Merzbowa in minimalistov Microcosmos ter drugih ustvarjalcev in glasbenic, ki jih vse družijo njihove zvočne igrarije. Vsak s svojimi eksperimenti so osupnili in navdušujejo poslušalstvo iz ameriškega in evropskega zahoda, ki se mu zdi, če povem enostavno, da se Japoncem, ko se jim, trže precej bolj temeljito kot njihovim bližnjim in daljnim sosedom. Prav igriva nojzerska zapuščina Melt Banane in Boredoms, pa tudi hrupnih in nežnih hipijev Acid Mother's Temple, s katerimi je duet Afrirampo v preteklosti že sodeloval, se zdi, da je največ vplivala na zvočno podobo albuma Kore Ga Mayaku Da.
Uvodna trinajstminutna skladba I did Are jasno in glasno napove, kaj ima slediti: veseljaški, razpuščen in bučen rokenrol, ki lahko uho ob prvih krikih in taktih zavede v preuranjeno obsodbo, da gre za enostavno, ponavljajočo in povsem neresno glasbo, za duetovo nepoznavanje ali morda zavračanje natančno odmerjenih struktur, ki pritičejo klasičnemu rokenrolu. A preden se komad izteče do konca, se mnenje spremeni: njune nepredvidljive prehode iz umirjenega, skoraj reggeajaškega lebdenja v obešenjaško poskakovanje veže očitno premišljena dramaturgija, ki poslušalca le težko pusti hladnega. Afrirampo se zdi tiste vrste bend, ki ti lahko gre skrajno na živce ali pa te čustveno povsem prevzame, da ob njem spet prisežeš na pristnosti roka, za katerega se je že zdelo, da bo vsak čas utonil v lastni predvidljivosti. Poleg nenavadnih zasukov in prijemov, s katerimi se vsako minuto navidez izgubita in spet poiščeta boben in kitara, se duet Afrirampo odlikuje tudi po otroško razposajenih vokalnih igrah obeh glasbenic. Njuni razvneti glasovi so inštrument, ki z dialoško in hitro izmenjavo glasov ohranja napetost in draži, saj je ta smešna in razpuščena godba zelo blizu telesu, njegovemu ritmu in zapeljivosti plesa, ki neizogibno spremlja poslušanje albuma Kore Ga Mayaku Da. Izraz Afrirampo naj bi konec koncev pomenil »goli rok« - in nič drugega.
Zasedbo je mogoče 8. oktobra 2005 preveriti v živo v Gala Hali
Tolpo bumov pripravila Tea.
Komentarji
komentiraj >>