Geslo, pod katerim je potekal letošnji gledališki festival Ex Ponto, "Življenje brez meja", nam je skozi umetnost s svojim sporočilnim izhodiščem prineslo lepo število definicij in razlage mej. Meje kot ločnice, kjer je prisotna dejanska razlika ali pa le njeno pretvarjanje, da je črta med enim in drugim poljem resnično prisotna. A vsemu navkljub – ena meja, v katero verjamemo in ji sleherno živo bitje na tej zemeljski obli slej ko prej podleže, vendarle obstaja. Seveda, meja med življenjem in smrtjo. Prestop iz fizičnega v metafizični svet. Za ta prestop ne potrebujemo ne vize, ne potnega lista, ne priporočila. Enostavno pademo vanj. Kdaj točno ne vemo oziroma ne maramo vedeti. A včasih nekateri vendarle vedo ali pa tako vsaj mislijo.

Mlada Julie in Avgust iz drame norway.today Igorja Bauersime sta že dva od takšnih, ki se odločita umreti in poslati ta klavrni svet v "tri krasne". In kaj jima vliva pogum za takšno dejanje? Lažen in vsemogočen virtualni svet, ki pa je le navidezna spodbuda pri podžiganju njunih samouničujočih namenov in stimuliranju preobrazbe lastnega telesa v neko drugo agregatno stanje.

>>> Predstava norway.today, s katero je na festivalu gostovalo Gledališče Andrej Bagar, Nitra in Gledališko združenje ZDVIH iz Slovaške, postavlja dve ključne vprašanji – "Kje je meja med virtualnim in resničnim?" in "Kje življenje loči smrt?" Ker je današnji svet takšen, kakršen pač je, se je dokaj težko odločiti, kateremu razmisleku dati prednost. Virtualno postaja vse bolj manipulativno resnično in življenje na tem svetu vse hujši pekel. Tako se ločnice med temi pojmi posledično začenjajo rahljati in pogubno prepletati. Vse postaja eno, vse to "eno" pa nič.

Zastrašujoče je spoznanje, da je virtualni svet kot nekakšen "drugi svet" izpodrinil in oblastno prevzel mesto "prvega", se pravi resničnega. Neresnični svet je postal neke vrste teror, lakomnež, ki vase vsrkava človeška čustva vse povprek, jih nato po možnosti napačno dešifrira, pretirano povzdigne in na visoko tehnološkem pladnju poda popolnemu neznancu. Ker je prisotna varna neskončna razdalja, nas ta čustva "osebe X" nepričakovano prevzamejo. Ponujenemu nepremišljeno podležemo in v trenutku se definicija resničnosti spremeni.

Kaj, kakšni in kdo sploh smo, v nerazložljivem prostoru, ki se nevidno razprostira med območjem, ko sedimo pred tipkovnico in tistim, kjer delujemo kot točno določena družbena oseba? Ta vmesni prostor ostaja večna uganka, saj se v njem malodane ne zavedamo svojega bistva, kaj šele, da bi ga prepoznali. Tistih nekaj kratkih sekund, ko smo se odmaknili od monitorja in zopet trčili v realno vsakdanjost, je bistvenih. Poglavitne pa so ravno zato, ker se v tistem hipu ne poznamo. V zdrsu med virtualnim in resničnim smo nekakšen poosebljen računalnik in računalnik premore le malo človeške topline. Nevarna in predvsem žalostna kombinacija.

Zakaj tokratna junaka drame norway.today Julie in Avgust ne podležeta svojim samouničujočim strastem? Res samo zaradi ljubezni, ki se nepričakovano zasnuje med njima? Ne, še marsikaj je tu vmes. Njun pogum ne izpuhti samo zato, ker sta še tako zelo rosno mlada in "še ničesar ne vesta o tem svetu". Sploh ne. Kar se v trenutku soočanja s pravim svetom zgodi njima, se dogaja vsem, ki so tako ali drugače speti z virtualnimi vrvmi.
Saj je vendar vsem jasno, da v namišljeno lebdečem prostoru spletnih klepetalnic in forumov še zdaleč nismo tisto, kar smo v vsakdanjem življenju. To seveda še ne pomeni, da v virtualnih sferah nismo resnično mi. Morda smo, a pod kakšno identiteto? Medmrežje je zavetje, kjer posameznik pretirava, svoj pogum manifestira do vrhunca in sploh živi za idejo, da je vse mogoče in dosegljivo.
Ko pa izklopimo čarobni monitor, se virtualne niti potrgajo in zakotalimo se nazaj po robati cesti vsakdana. Naenkrat izgubimo lažno identiteto in vzdevek, ki nam je tako všeč. Nastopi čas, da se iz enega pretvarjanja zopet skrijemo za drugo lažno fasado, ki pogosto zakriva naše furstracije in strahopetnost. Prelevimo se nazaj v kolikor se le da uvidevno, sprejemljivo in kultivirano osebo. Zdi se, da postanemo nasprotje svojega virtualnega značaja, čeprav te očitne razdvojenosti v sebi sploh ne čutimo. <<<

Avtor (Igor Bauersima) je idejo za dramo črpal iz publicističnega članka, ki ga je nekoč prebral in od tam povzel navdih za svojo pripoved o dveh mladostnikih, ki se preko internetne klepetalnice dogovorita za vzajemni skok s fjorda. Tematika tokratnega teksta je jasno nadvse aktualna, pereča in zaradi vse večjega negativnega prednjačenja svetovnega spleta pred realnjostjo tudi zaskrbljujoča. norway.today je pogosto uprizarjan po številnih evropskih gledališčih, saj smo navsezadnje tudi na slovenskih odrih do sedaj lahko videli že dve uprizoritvi.



V tokratni uprizoritvi so pred nami zasijale bele stene, s stropa pa sta viseli dve veliki krogli, v katerih sta se skrivala igralca. Varno obdana s skoraj neprosojnimi plastmi krogel sta kot v zavetju maternice klepetala po medmrežju. Dialog je iz prvotne lahkotnosti vse bolj naraščal v premišljeno zasnovo načrta, kako bosta vzajemno zapustila ta svet. Ko se dokončno dogovorita za srečanje in usodno dejanje, smo se tudi mi skupaj z njima prestavili iz vloge bralca v vlogo prič, ki prisostvujejo pri poskusu izvršitve samomora. Iz toplih stanovanj smo se naenkrat preselili na hladnih višavah skandinavskih fjordov.

Scenska zasnova je nadvse minimalistična, a s tem nič manj učinkovita v podajanju simbolnosti. Nekaj klinov, ki so štrleli iz ledene stene, je prikazovalo nevarno skalovje, utesnjen prostor na vrhu fjorda pa je bil nakazan s previdnim sprehajanjem obeh junakov po površini dvignjenega nivoja. Prikaza severnega sija in še nekaterih ponazarjanj neba so se avtorji lotili računalniško. Na svetle stene so projecirali pisano in vrtljivo svetlobo, ki je v opojen trans zajela obe mladi duši.

Julie in Avgust, ki na vrh prispeta s trdno in neomajno voljo, da bosta skočila v prepad, kmalu začneta omahovati in dvomiti o svojem namenu. Pogled navzdol, v prepad, globok 600 metrov, ki ponuja natanko 10 sekund prostega pada, ju neprijetno vzdrami in v njiju povzroči nelagodnost. Odločita se, da bosta vso stvar še enkrat prespala in šele nato uresničila usodni skok. A medtem se na vrhu ledenega fjorda, v objemu ostrih vetrov in mamljive podobe neba, pojavi še nekaj. Nekaj, kar premeša že tako kaotična čustva Avgusta in Julie in njune namene dokončno usmeri v popolnoma drugo smer. To nekaj je ljubezen. Nepričakovana naklonjenost in nežna dovzetnost za drugega iz minute v minuto vse bolj plamti. S tem se odmikata krempljem smrti in se bližata topli dlani želje po življenju.
Nenadno ljubezensko vzdušje ju ubrani pred propadom. A neuspeli poskus skupnega samomora je vse drugo kot pokazatelj njune izvedbene nezmožnosti. Ravno kolebanje jima je poklonilo dragocen čas, v katerem sta spoznala marsikaj in si zaupala najgloblje življenjske skrivnosti. Mejna situacija smrti ju v prehodu iz medmrežja v realnost s svojo resnostjo ½zamrzne½ in hkrati pripomore k temu, da se končno docela odpreta drug drugemu.

Kljub temu, da je dramsko besedilo nadvse zanimivo in pronicljivo, tokratna postavitev pa ravno v svoji skromni zasnovi precizna in efektivna, se zdi, da je skandinavska hladnost posegla tudi v igralsko interpretacijo. Vse preveč je bilo trenutkov, ko sta igralca svoje besede brezčutno zdrdrala v prazno. Kar morda še ne bi bilo tako opazno, če ne bi tega storila v najbolj subtilnih trenutkih. Ko sta se izpovedovala drug drugemu, njuna komunikacija dostikrat ni bila neposredna, kar je vse skupaj zopet približalo nekakšni atmosferi spletne klepetalnice. Intervali, kjer bi moralo "pokati" od napetosti in njune skupne prevzetosti, so ostajali nezapolnjeni. Bile so udarne in glasne besede, pristnega in ognjenega neverbalnega komuniciranja pa od nikoder.
Osrednji improvizirani fjord na koncu izgubi svojo primarno funkcijo. Kot pomemben scenski element v predstavi spremeni svoj pomen, tako da praznota pod njim ne predstavlja več globokega prepada. To gledalec dokončno ugotovi šele v trenutku, ko Julie in Avgust skočita prek meje v t. i. brezno, potem pa se mirno sprehodila naokoli. Gre za nepričakovan in v tem kontekstu paradoksalen skok – skok v življenje.

Če se Avgust v nekem trenutku poigra z besedami in reče: "Nekam hladna si za Julie …", potem lahko mi rečemo, da je bila tokratna predstava nekoliko prehladna za Ex-Ponto.

Zala Dobovšek