Zadnji vikend meseca septembra je v Mariboru potekal prvi mednarodni festival eksperimentalnega giba Nagib. Festival, ki se je posrečil kljub veliki ekonomski stiski organizatorjev in kljub pomanjkanju zanimanja širše javnosti, v sebi nedvomno nosi potencial visoko kvalitetnega plesnega dogodka na Slovenskem. Občina Maribor, ki sicer slovi po odprtem, gibalnem eksperimentiranju naklonjenem prostoru, bi se morala veliko bolj zavedati omenjene kvalitete in razvoju plesnega področja ponuditi še več ugodnosti.
Zadnji vikend meseca septembra je v Mariboru potekal prvi mednarodni festival eksperimentalnega giba Nagib. Festival, ki se je posrečil kljub veliki ekonomski stiski organizatorjev in kljub pomanjkanju zanimanja širše javnosti, v sebi nedvomno nosi potencial visoko kvalitetnega plesnega dogodka na Slovenskem. Občina Maribor, ki sicer slovi po odprtem, gibalnem eksperimentiranju naklonjenem prostoru, bi se morala veliko bolj zavedati omenjene kvalitete in razvoju plesnega področja ponuditi še več ugodnosti.
Ljubljanske plesne zone, od plesalcev, koreografov, kritikov do teoretičnih veljakov, v Mariboru ni bilo. Verjetno je Maribor res preveč oddaljen, podpora tovrstnim otvoritvenim festivalskim zagonom pa je očitno prevelik zalogaj za ljubljansko plesno smetanico.
Pekarna, tokratno zavetišče plesnih entuziastov, v sebi skriva prostore, ki bi se jih lahko večkrat obudilo in osvežilo prav s tovrstnimi umetniškimi posegi. Nagib, naj se dogodi tudi naslednje leto, po možnosti s širšo podporo kulturnih Slovencev.
Otvoritev festivala Nagib je zaznamovala fotografska razstava z naslovom Big-giB. Skupina fotografov, ki so razstavljali v Hladilnici, širnem prostoru Pekarne, je iskala gibanje na odrih, v plesnih čeveljcih kot tudi v običajnih telesnih gestah, naravnih pojavih in materialnih objektih. Tema je bila torej povsem odprta individualnim interpretacijam in asociativnim impulzom, s katerimi so fotografi obeležili tematiko gibanja skozi lasten medij.
Začetek festivala sta obeležili tudi dve plesni predstavi na prostem, na parkirišču pred Pekarno. Vlasta Veselko in Nina Milin, odgovorni tudi za realizacijo samega festivala, sta se tokrat predstavili vsaka s svojo plesno kreacijo. Prostor, kot se je imenovala predstava, ki je bila plod dela Vlaste Veselko s štirimi plesalkami, .si je za idejno izhodišče vzela prav igro s prostorskimi razsežnostmi. Nina Milin pa je v tokratnem plesnem solu gibalno raziskovala pomene in predstave, ki se vežejo na sam prostor parkirišča. Prvi večer se zaključil plesno; s projekcijo kratkega filma Dom svobode, kvalitetno umetniško stvaritvijo skupine En-Knap.
Trodnevni festival se v nadaljevanju osredotoči na raziskovalno improvizacijski delavnici, ki sta bili odprti za vse zainteresirane gibalce, igralce in performerje. Prvo delavnico je vodila Katrine Brown, koreografinja in performerka, ki trenutno opravlja magisterij iz koreografije in novih medijev na Teaterschool Amsterdam. Njena delavnica, Poslušujoč plesalec, je bila namenjena raziskovanju gibajočega telesa kot mislečega, členjenega, polnjenega z lastnim virom podob, predstav, fizičnih kvalitet, humorja in idej. Katrine Brown, ki se v drugem večeru festivala predstavi tudi z gibalnim solom Linija, je predana kombiniranju gibalne improvizacije s prostorskimi in glasbenimi strukturami. Pri tem poudarja detajle, uporablja karakteristike trenutnih situacij, kar je bilo nazorno videti tudi v njeni lastni predstavi. Njeno plešoče telo, ki je risalo s kredo na opečnate stene in z ogljem na papir, je bilo tlorisno opazovano na projekcijskem platnu. Zaradi tega da je občinstvo v nekem trenutku izgubilo ločnico med gibanjem, risanjem, telesom in papirjem.
V istem večeru se je v prostoru Gustafa predstavila tudi Urška Vohar, študentka slovite šole SNDO v Amsterdamu. Rojena sem bila v nedeljo je ime gibalnega sola, v katerem je Urška Vohar raziskovala možnosti, kako prevesti gib v specifična, močna, skozi telo manifestirajoča se čustvena stanja. Kako telo postaviti v ekstremne, neprijetne situacije in poiskati meje potrpežljivosti...
Če se je Katrine Brown osredotočila na raziskovanje giba, se je Philippe Riera v delavnici, ki za svojo delovno snov jemlje uprizarjanje, omejil na raziskovanje prezence performerja. Philipe Rierra, performer in plesalec, je eden izmed ustanoviteljev skupine Superamas in še en znani tuji ustvarjalec, ki je bil povabljen v Maribor. Njegova delavnica je bila namenjena izzivanju obstoječe kvalitete odrske prezence vsakega posameznika.Uprizarjanje je bilo material, ki se ga je skušalo preoblikovati s spreminjanjem, nasprotovanjem, poudarjanjem kontekstov, scenarijev, okvirjev, aspektov akcije...
V nedeljo so v zaključnem večeru gledalcem ponudili v posladek tudi tri kratke filme skupine Superamas. Cat Woman, Billy Billy in del trilogije filmskega cikla Body, History, Images and Tourism so kratki filmski zalogaji, ki so občinstvu nedvomno vzeli sapo. Lahkota, s katero se Superamas igrajo s strukturami zahodne mentalitete je neverjetna. Absurd se utopi v komičnosti, ki pusti okus tragičnosti. Umetnost, kič, visoka in trivialna umetnost, televizija, gledališče...vse zaznamuje območje postumetnosti, v kateri deluje kolektiv Superamas.
Tovrstnih umetniških oblik v slovenskem okolju nismo najbolj vajeni. Gre zagotovo za precizno podane trditve, ki zahtevajo odprto, povsem neidealistično usmerjeno mentaliteto, ki zmore prenesti absurdnost 21.stoletja, z njo neusmiljeno obračunati, ob tem pa ostati mehko ciničen. Težkokategorična socialna kritičnost kratkih filmov kolektiva Superamas je v mariborskem Gustafu zagotovo izzvala občinstvo.
Nagib, festival ekperimentalnega giba, je v tem letu doživel svojo prvo obeležje. Že tokrat se ponaša z visoko kvalitetno programsko vsebino, idejnim konceptom, vendar pa še ni prejel odobravanja širše javnosti. Nagib, ki si prizadeva vzpostaviti prostor za nadaljna sodelovanja, izmenjavo idej, spoznanj, si morda preveč naivno želi stkati vezi slovenskega plesnega prostora. Pa vendar, kaj je to res tako zelo nemogoče?
V Mariboru je bila Ariana.
Komentarji
komentiraj >>