Ob zgolj na prvi pogled banalnemu proceduralnemu zapletu, katerega rezultat bosta očitno dve novi parlamentarni preiskovalni komisiji, ki naj bi poslanski čas in davkoplačevalski denar zapravljali za ugotavljanje odgovornosti nosilcev javnih pooblastil glede zgolj zaradi politične korektnosti zaenkrat še domnevnega oškodovanja državnega premoženja, se je potrebno spomniti vizionarskih besed britanskega demokratičnega despota Winstona Churchila. Njegova politično že ponarodela ugotovitev je, da v primeru, da nočeš, da se kaj zgodi, v ta namen preprosto ustanoviš komisijo.
Ob zgolj na prvi pogled banalnemu proceduralnemu zapletu, katerega rezultat bosta očitno dve novi parlamentarni preiskovalni komisiji, ki naj bi poslanski čas in davkoplačevalski denar zapravljali za ugotavljanje odgovornosti nosilcev javnih pooblastil glede zgolj zaradi politične korektnosti zaenkrat še domnevnega oškodovanja državnega premoženja, se je potrebno spomniti vizionarskih besed britanskega demokratičnega despota Winstona Churchila. Njegova politično že ponarodela ugotovitev je, da v primeru, da nočeš, da se kaj zgodi, v ta namen preprosto ustanoviš komisijo.
Najprej je tako opozicijska Liberalna demokracija včeraj v Državnem zboru napovedala, da bo predlagala ustanovitev preiskovalne komisije za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij – predsednika vlade Janeza Janše, ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka in državne sekretarke na gospodarskem ministrstvu Andrijane Starina Kosem – glede suma politične korupcije pri poslu, povezanim z Mercatorjem. Ker pa sama premore zgolj 23 od potrebnih 30 poslanskih podpisov za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, je seveda poziv k podpori naslovila še na preostali dve opozicijski stranki Socialne demokrate in Slovenske nacionaliste. Toda ker so interesi strank v opoziciji predvsem politično partikularne narave, nenazadnje smo že sredi predpriprav na prihajajoče lokalne volitve, jim v enem dnevu potrebnih podpisov za ustanovitev te preiskovalne komisije kljub načelni podpori obeh preostalih opozicijskih strank seveda ni uspelo zbrati.
Toda ker se v domači politiki že tako ali tako zadnje leto vse vrti okoli naših in njihovih in ker še prav nič ne kaže, da temu ne bo tako vsaj do konca tega parlamentarnega mandata, pravzaprav ne preseneča, kako hitro so se v odgovor na pobudo Liberalnih demokratov strnile koalicijske vrste. Le nekaj ur po javno oznanjeni nameri LDS so tako koalicijski Slovenski demokrati, novoslovenci, slovenski strankarski ljudje in demokratični upokojenci strnili politične vrste in vložili svojo zahtevo za ustanovitev preiskovalne komisije glede domnevnega oškodovanja družbenega, pravzaprav pa državnega premoženja.
Zahteva ima zgolj manjšo kozmetično razliko. Medtem ko bi državnozborska opozicija preiskovala predvsem politično odgovornost pri vnaprej dogovorjeni prodaji državnega deleža Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu, bo na koalicijsko zahtevo 39-ih poslank in poslancev ustanovljena komisija preiskovala kar vse dosedanje prodaje državnih deležev Kapitalske družbe in Slovenske oškodninske družbe v gospodarskih družbah. Seveda pa se je večina teh poslov opravila za časa premierov iz vrst sedanje opozicije.
Da je koaliciji, za katero je tako ali tako jasno, da deluje dosti bolj usklajeno kot pa političnointeresno razpršena opozicija, slednjo s tem političnim manevrom uspelo prehiteti, tako sicer ne preseneča. Pravzaprav tako v Socialnih demokratih kot v Slovenski nacionalni stranki nimajo prav nobenega realpolitičnega razloga, da bi se v tej zahtevi pustili podrediti pobudi po prejšnjetedenskem volilnem kongresu pravzaprav še vedno nekonsolidirane Liberalne demokracije. In s tega vidika gre za razumeti tudi njune prve odzive na pobudo po strnitvi državnozborskih opozicijskih vrst.
Obe preostali opozicijski stranki tako sicer upravičeno izražata dvom v učinkovitost tovrstnih komisij. Primerov, da te v svojih preiskavah res niso bile najuspešnejše, namreč v slovenski poosamosvojitveni zgodovini res ne manjka. Še vedno tako med drugim ni jasno, kdo, s kom in kako je v prvih letih po osamosvojitvi trgoval z v skladiščih teritorialne obrambe nakopičenim orožjem. Prav tako ni nič kaj bolj jasno tudi politično ozadje napada na Mira Petka in še bi lahko naštevali. Opozicijska trditev, za katero stojita tako LDS kot SD, da je koalicijska zahteva za ustanovitev tovrstne preiskovalne parlamentarne komisije neprimerna in nesprejemljiva ter ni v skladu z vlogo vladajoče koalicije, pa je vseeno nekoliko iz trte zvita. Tovrstnih manevrov so se namreč v skladu z maksimo Winstona Churchila, da če nočeš, da se kaj zgodi, ustanoviš komisijo, posluževale tudi koalicije, v katerih sta imeli večino prav Liberalna in Socialna demokracija.
Tako pravzaprav res ne gre dvomiti, da bodo politična prepucavanja ob ustanovitvi obeh parlamentarnih preiskovalnih komisij še kar nekaj časa polnila termine prime time informativnih oddaj in zasedale naslovnice dnevnega in drugega časopisja. Toda kakorkoli že obrnemo, se ob tem pač ni moč izogniti vtisu, da ob vsem tem res sploh ne gre za zgolj zaenkrat še domnevno oškodovanje družbenega, pravzaprav pa državnega premoženja, temveč predvsem za kratkoročne politične interese.
Vsakomur je namreč lahko jasno, da je na sedežu vlade pri njenem predsedniku Janezu Janši dogovorjena prodaja državnih deležev KAD-a in SOD-a v Mercatorju Pivovarni Laško in Istrabenzu zgolj del ustaljene prakse razprodaje državnega premoženja domačim novodobnim kapitalistom, kakršen je denimo ob poslu prav tako navzoči prodani punker in borzni Mešetar KD group Matjaž Gantar. V imenu svojih političnih interesov so namreč državno premoženje prodajale prav vse koalicije in vlade. Prav vse pa so tudi z namenom, da bi se ob netransparentnih in včasih celo pollegalnih poslih države Slovenije preveč ne razkrilo, ustanavljale različne preiskovalne parlamentarne komisije.
Tako to gre. Šele po dokončni razprodaji državnega premoženja, ki se bo očitno pospešeno odvila v naslednjih letih, bomo lahko rekli, da smo z lastninsko tranzicijo oziroma družbeno preobrazbo dokončno opravili. Da pa ta le ni in tudi še vnaprej ne bo v korist domačih državljank in državljanov, katerih sad dela pravzaprav je nekdanje družbeno in sedanje državno premoženje, pa je že tako ali tako znano. In tega tudi ti dve preiskovalni komisiji nimata prav nobenega namena spremeniti.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment sem z razprodajo nekdaj družbenega in sedaj državnega premoženja v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>