Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 22. 10. ´05, 19h: Pelt - Untitled (VHF, 2005) (2912 bralcev)
Sobota, 22. 10. 2005
tadej



Pelt prihajajo iz Virginie. V današnji Tolpi bumov predstavljamo njihov zadnji album z naslovom Untitled. Gre za decembrske posnetke iz Philadelphie, ki so izšli avgusta letos na založbi VHF records. Založba se giblje v bolj psihadeličnih vodah, na njej pa je izšlo tudi nekaj albumov ameriške kitare, starega podeželskega bluesa in apalaškega folka. Predstavniki slednjih domačih zvrsti so Jack Rose in Black Twigs. Jack Rose je eden od štirih Kožuharjev, ostali trije pa so Patrick Best, Mikel Dimmick in Mike Gangloff. Mike Gangloff je tudi član omenjene zasedbe Black Twigs, Mikel Dimmick pa se je Peltom pridružil šele v zadnjem času. Pred tem je bil zadolžen za snemanje... (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, recenzija albuma
Sobota, 22. 10. 2005, 19:00
Pelt - Untitled (VHF, 2005)


*Oktober je čas, ko se različni kontrasti srečajo v vrtincu jesenskega plesa. Toplina prelepe narave se meša z mrazom prihajajoče zime. Pisani listi umirajo na vrhuncu svoje slave, petje gozdnih živali pa nadomešča lajanje tišine, zavite v vlažni vonj trohnečega lesa. Na gozdnatih tleh ležijo sladki kostanji, skriti za ostrimi grenkimi bodicami. Megla se sramuje mestne morale, zato njeno ujetniško betonsko podobo skriva pred žarki žgočega sonca. Utaplja jo v meglenem morju, nad katerim se bohotijo svobodni gorski vršaci. Na zelenih pobočjih zasneženih vrhov pa se v krvi in krikih rojeva udobje zimskih dni, kožuhovina. Angleški prevod za to besedo je pelt, to pa je tudi ime benda, kateremu danes posvečamo oddajo.

Pravkar slišani opis jeseni je prispodoba za glasbo, katero izvajajo Pelt. Poslušanje njihovih stvaritev se je namreč najbolje obneslo v jesenskem obdobju, zlasti v vlažnih, z meglicami okrašenih gorskih okoliših. Ob zgodnjih jutranjih ali poznih popoldanskih urah se narava praktično spremeni v ogledalo, kjer se razgaljajo največje skrivnosti glasbe naših Kožuharjev. Božanje njihovih dronov, ki tudi trgajo in parajo hkrati, popelje poslušalca v res nepredstavljiv ekstatični položaj. Sicer pa gre za glasbo takih razsežnosti, ki, kakor vse velike stvari, sovraži prispodobe. Iz globine svojih brezen se smeji vsakršnemu popisovanju, zato raje nehajmo pljuvati v lastno skledo in se posvetimo faktografiji.

Pelt prihajajo iz Virginie. V današnji Tolpi bumov predstavljamo njihov zadnji album z naslovom Untitled. Gre za decembrske posnetke iz Philadelphie, ki so izšli avgusta letos na založbi VHF records. Založba se giblje v bolj psihadeličnih vodah, na njej pa je izšlo tudi nekaj albumov ameriške kitare, starega podeželskega bluesa in apalaškega folka. Predstavniki slednjih domačih zvrsti so Jack Rose in Black Twigs. Jack Rose je eden od štirih Kožuharjev, ostali trije pa so Patrick Best, Mikel Dimmick in Mike Gangloff. Mike Gangloff je tudi član omenjene zasedbe Black Twigs, Mikel Dimmick pa se je Peltom pridružil šele v zadnjem času. Pred tem je bil zadolžen za snemanje.

Plošček Untitled je akustični izdelek, ki je bil posnet v enem šusu, brez kakršnegakoli nasnemavanja. Na njem lahko slišimo vrsto različnih inštrumentov, in sicer kitaro, čelo, tibetanske sklede, gonge, sruti in esraj. Že iz samih inštrumentov je razvidno, da se vpliv domačega ameriškega okolja meša z vplivi indijske rage in tibetanske duhovne glasbe. Nekatera od glasbil so predelana s strani članov, saj se bend posveča tudi iskanju novih zvokov, tudi na način modificiranja inštrumenotv. S čelom, esrajem in srutijem proizvajajo večplastne drone, kateri spominjajo na La Monte Youngove Theater of eternal music iz šestdesetih let. In če si poslušate njihova komada Pre-tortoise dream music ali The tortoise, his dreams & journeys, boste verjetno opazili sorodnost s Kožuharji iz Virginie. Čeprav je treba poudariti, da so Pelt naredili ogromen korak naprej. Vpliv Theater of eternal music je bil na mnogo izvajalcev resda velik, vendar se ni nikoli razvil v taki smeri kot pri Pelt. Eno od mnogih semen, ki jih je ustvarila La Monte Youngova druščina, je v devetdesetih končno našlo rodovitna tla. Sedaj se je razraslo že daleč nad vso free folk druščino. S svojim nenadjebljivim občutkom za konceptualno ropotanje se Kožuharji kot ponosno drevo dvigajo tako nad finsko mularijo kot tudi nad veterane ameriške scene. Njihova glasba je zrela in dorasla, vsebuje pa tudi otroški radovedni potencial po odkrivanju novih glasbenih meja, katerega je bend pripeljal do že na daleč razpoznavnega zvoka in načina igranja.

Novi album je za razliko od kasnejših izdaj skupine Pelt bolj hladen in nemelodičen. Rose na svoji kitari ne sproducira nobene vesele viže, Gangloff pa uporablja esraj v zelo majhni meri. Za hipnotično tampuro tokrat sploh ne poprime. Droni so precej statični in podvrženi bolj minimalističnim spremembam ali pa se obnašajo kot razburkano morje. Tiste srednje vrednosti rahlo melodičnih in grobo sanjavih dronov, s katerimi Gangloff para kožo z živali in barva jesensko listje, tukaj ni. Prav tako album nima takega razpona kot na primer umrlemu Jonhu Faheyu posvečen album Ayahuasca, imenovan po izredno halucinogenem zvarku amazonskih šamanov, znanim tudi pod imenom vino mrtvih. Tu komadi nihajo med strah vzbujajočimi droni in brezskrbnimi hillbilly poskočnicami. Take glasbene raznolikosti na zadnjem albumu ne boste našli, lahko pa jo vseeno občutite izraženo izredno implicitno, v obliki minimalističnih in hrupnejših delov. Iz kasnejšega obdobja Peltov pa je tudi razvidno, da so se dokončno poslovili od zgodnejših glasbenih prijemov, ko so se še šlepali na zapuščini prvih psihadeličnih rockerjev in garažnih nojzarjev iz osemdesetih let.

Torej, pred vami je izdelek, katerega poslušanje zahteva koncentracijo in tišino. Zato odložite svoje opravke, prenehajte z branjem časopisa ali še mnogo huje, zlezite s svojega partnerja, kajti prišel je čas, ko se je treba posvetiti glasbi in samo glasbi. Na potovanje pa se bomo odpravili z drugim in tretjim neimenovanimi komadom z albuma Untitled. Prvega že poslušate v podlagi.


Tadej


Komentarji
komentiraj >>