Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 24. 10. ´05, 19h: WILLY MASON – WHERE THE HUMANS EAT (Team Love, 2004) (3162 bralcev)
Ponedeljek, 24. 10. 2005
bruc



Willy Mason je ob izidu obravnavanega albuma v lanskem letu komajda dopolnil dvajset let. Ob površnem poslušanju njegovega prvenca si ne bi nihče mislil, da je bil še med snemanjem najstnik. Njegovo ustvarjanje namreč deluje izjemno resno in prepričljivo. To so prvi vtisi, ko si zavrtimo njegov plošček, ne da bi karkoli vedeli o njegovem življenju. Že kot otrok je začel stopati po glasbeni poti svojih staršev, ki sta oba folk glasbenika. Willy rad prizna, da sta starša močno vplivala na njegov glasbeni razvoj. Na koncertih pogosto zaigra tudi kakšno obdelavo Hanka Williamsa, toda njegova godba presega tipične okvire countrya, bluesa ali folka... (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Oddaja Tolpa bumov: Willy Mason – Where The Humans Eat
Ponedeljek, 24.10.'05

WILLY MASON – WHERE THE HUMANS EAT (Team Love, 2004)


*Willy Mason je ob izidu obravnavanega albuma v lanskem letu komajda dopolnil dvajset let. Ob površnem poslušanju njegovega prvenca si ne bi nihče mislil, da je bil še med snemanjem najstnik. Njegovo ustvarjanje namreč deluje izjemno resno in prepričljivo. To so prvi vtisi, ko si zavrtimo njegov plošček, ne da bi karkoli vedeli o njegovem življenju. Recepcija glasbenih vsebin pa je vendarle socialna izkušnja in kaj hitro se v ta proces vključi tudi rdeča nit hagiografije. Na žalost prav ta kontekst prepogosto določa naše dojemanje glasbe. To opozorilo je nujno, preden navedemo nekaj biografskih podatkov o mladem ustvarjalcu.
Že kot otrok je začel stopati po glasbeni poti svojih staršev, ki sta oba folk glasbenika. Willy rad prizna, da sta starša močno vplivala na njegov glasbeni razvoj. Na koncertih pogosto zaigra tudi kakšno obdelavo Hanka Williamsa, toda njegova godba presega tipične okvire countrya, bluesa ali folka.

Iz podeželskega Vineyarda, v Massachusettsu, se je kot najstnik vrnil v svoj rodni New York in pričel kot kantavtor nastopati v klubih, ter na manjših festivalih. Na enem od nastopov ga je opazil Conor Oberst, ki je vodja založbe Team Love. Tudi on ni veliko starejši od Willyja, a je že dokaj uveljavljen glasbenik. Sredi devetdesetih je prepeval in igral kitaro pri rock bendu Commander Venus. Kasneje je ustanovil punk rock bend Desaparecidos, še vedno pa sodeluje v bolj folk naravnanem projektu Bright Eyes. Med drugim je odigral tudi vidno vlogo pri zagonu neodvisne založbe Saddle Creek.
Conor Oberst je bil torej navdušen nad glasbo Willyja Masona in kaj kmalu je sledilo snemanje albuma Where The Humans Eat. Mladenič se je odločil za lo-fi pristop, brez pretiranih nasnemavanj in postprodukcijske obdelave zvoka. Njegovo pravilo je bilo, da se glasbo odigra v živo. Vsak komad naj bi bil posnet v največ treh poskusih. Na ta način je skušal poskrbeti za neposrednost in pristnost končnega produkta. No, določene inštrumente je bilo potrebno kljub temu nasneti na osnovno glasbeno strukturo.

Willy je torej poskrbel za kitaro in svoj glas, mlajšega brata Sama pa je zadolžil za ritmično osnovo na bobnih. Minimalistični osnovi je na določenih mestih dodal tudi bas, čelo, harmoniko in ksilofon. Nastala je zanimiva avtorska godba, ki napeljuje na mešanico bluesa in folka. Popularno glasbeni kritiki so v mladem fantu opazili velik potencial in takoj so ga pričeli primerjati z velikimi imeni folk izročila. Kaj hitro je bil imenovan za Dylana sodobnega časa. Prav tako niso izostale primerjave z Leonardom Cohenom. Podobnosti in razlike z obema poetskima velikanoma popularnih godb so rezultat prenaglega predalčkanja Masonovega ustvarjanja.

Ob njegovem prodoru so se v medijih pojavila bedasta vprašanja, kot je na primer: “kdaj bo Willy preklopil na električno kitaro in svojo folk držo nadgradil v bend”. Ob prvem poslušanju njegovega albuma lahko ugotovimo, da je zvok benda že tu. Njegov mlajši brat namreč zelo prepričljivo skrbi za ritmično dinamiko. Bobni so resda minimalistični, vendar skupaj z bas kitaro ustvarjajo odločno linijo za Masonovo kitaro in prepoznaven vokal. Robusten zvok bobnov poskrbi za nujno ostrino Masonovega muziciranja, sicer bi vse skupaj lahko zvenelo precej bolj mlačno. Pristop mladega bobnarja “Sama Masona” prispeva velik delež pri oblikovanju “lo-fi” zvoka, ki daje celoti čar in Willyju pomaga preseči povprečje tovrstnih produkcij.
Album je sestavljen iz spektra raznolikih glasbenih vsebin. Ob poslušanju prvega komada se lahko vprašamo ali bo plošča zaznamovana z bluesom. Kaj hitro pridejo do izraza vplivi Masonovih staršev. Znajdemo se sredi zvoka značilne “folk” kitare in enostavnih bas linij, ki so oplemenitene s čelom. Čez čas se vključi tudi zvok harmonike in vse skupaj postane kar precej kompleksno in zanimivo, a še vedno minimalistično. Aranžmaji so v vsej svoji preprostosti dovršeni in dinamični. Pri določenih pesmih pridejo do izraza melodične harmonije, ki se sramežljivo spogledujejo s pop senzibilnostjo. Kaj kmalu Willy namesto akustične kitare poprime tudi za električno kitaro in rezultati so veliko bolj ostri. To velja predvsem za komad “Our Town”.

Willyjev hrapavi glas je potrebno izrecno izpostaviti, saj s prepoznavno lenobnostjo in rutino artikulira odlična besedila. Marsikateri starejši maček ne bi bil sposoben napisati tako prepričljivih pesmi, ki so zaznamovane z avtorskim izpovednim pečatom. Osamljenost, depresija, izgubljena ljubezen, žalost in razočaranje so teme, ki jih obravnava Mason. Hkrati je tudi izredno socialno kritičen. Njegova mladostna družbena angažiranost nagovarja poslušalca k razmisleku o kruti realnosti v kateri živimo. Vrhunec kritičnosti je zabeležen v protestni pesmi Oxygen. Ta nas opozarja, da brez potrebe iščemo srečo v stvareh, ki jih v resnici sploh ne potrebujemo. Ironični ton je vodilo celotnega albuma. Asociacija na kritiko sodobne ameriške politike se ponuja sama od sebe.

Zlaganost sodobnega sveta gre fantu očitno zelo na živce, a kljub temu njegovo pozivanje k razumnejšemu in pravičnejšemu svetu izpade nekoliko preveč idealistično in hkrati tudi naivno. Nič zato, mladostni izbruh uporništva in neposredna zagnanost odražata Masonovo pozitivno ustvarjalno energijo, ki se lahko presežno razvije v prihodnosti.
Kmalu po izidu se je plošča znašla na britanskih popularno glasbenih lestvicah. Sledila je krajša, a uspešna evropska turneja. Letos zelo veliko nastopa na ameriških odrih. Opazili so ga tudi pri velikanki EMI/Virgin, za katero je že posnel dva EP-ja: »Hard Hand To Hold« in »Oxygen«. Verjetno lahko prav kmalu pričakujemo tudi njegov drugi album in ob tem upamo, da bohotna »multinacionalka« ne bo zatrla njegove kreativnosti.

Pripravil: Bruc


Komentarji
komentiraj >>