Ponedeljek, 18. 3. 2002
Bozji_dar
Malo je glasbenikov, ki so dandanes sposobni ustvariti sodobno zveneči roots dub, pa naj se sliši še tako kontradiktorno, ne da bi svoje stvaritve zavijali v spolirane lounge digitalije ali pa v za to na novo odkriti revival. Ryan Moore oz. Twilight Circus Dub Sound System je prav gotovo eden izmed kreativnejših tvorcev tovrstne godbe. Kot strasten zbiralec starih studijskih mašin je s svojo produkcijo prava bela vrana med novodobnimi digi-dub interpreti. Medtem ko ti s sodobno digitalno tehnologijo dušo v glasbi kompresirajo v vedno bolj hladne algoritme, se Moore razvija v nasprotni smeri. Topli zvoki analognih naprav, katerih korenine gre iskati v bogati dubovski zapuščini Kinga Tubbyja, dobivajo nova življenja v Cirkusu somraka.Ploščo Volcanic Dub poslušamo v nekakšnem napol pričakovanju, kdaj bodo vokali z originalnih singlic iz sedemdesetih končno privreli na plan. Vendar zaman. Prav vse skladbe na plošči so izključno instrumentalne in povsem Ryanovo delo. Kot take pa nosijo njemu lasten pečat, ki po osmih albumih postaja zlahka razpoznaven. Skladbe na današnji plošči se ponašajo s tako dinamiko, da je kar težko verjeti, da za njimi stoji en sam človek – Ryan Moore.
Volcanic Dub je že osmi dolgometražec tega kanadskega dub čudodelca, ki se je po odhodu iz new-wave skupine The Legendary Pink Dots naselil na Nizozemskem in se ustalil v mestu Nijmegen. Tam ima svoj studio in tam tudi vodi svojo založbo M Records, pri kateri je izšlo že kar zavidanja vredno število sorodnih zadev. Volcanic Dub nam ponuja dvanajst tektonsko precej kreativnih komadov, ki jih poganjajo seizmično aktivne bas linije in zmanipulirani bobnarski ritmi. Album se resda neprestano sprehaja na robu izbruha, a do njega vendarle nekako ne pride. Treba je priznati, da vsaj komadi na začetku plošče obljubljajo precej več, kot potem zares dobimo od njih. Včasih se zdi, da ob obilici vseh mogočih efektov avtor kratkomalo pozabi na melodijo. Ta se običajno pojavi samo za kratek čas, nakar se kmalu razblini v reverbani atmosferi multiplega delayanja, ali pa se izmenjuje v dvoboju z basovsko linijo, ki nad njo prav vsakič prevlada. Plošča postane veliko bolj zanimiva s četrtim in petim komadom, najboljše pa je prihranjeno za konec. Zadnji štirje komadi so tisti, zaradi katerih se ploščo nedvomno splača imeti v zasebni zbirki. Še posebej izstopata komada Keep Moving Dub in Fams. Prvi z adiktivno melodiko in groovajočim ritmom, drugi s splošno atmosfero, ki nas spomni na najboljše trenutke starih jamajških mojstrov.
Na koncu velja omeniti še eno zanimivo lastnost plošče. Vse skladbe na njej se gibljejo v 3- do 4-minutnih časovnih okvirih in prav vsi komadi se končujejo v fade out, kar le še poudarja Mooreovo ljubezen in pripadnost roots dub tradiciji.
Komentarji
komentiraj >>