Ob aktualnem zasedanju Državnega zbora, na katerem se te dni kuje zakonodajna bodočnost domovine, se zdi, da smo bogatejši za spoznanje, da v koaliciji Janeza Janše vse le ni več tako pravljično enotno, kot so nas še pred časom v skupnem javnem nastopu prepričevali za potrebe domačega množičnega diskurza širom nasmejani predsedniki koalicijskih strank. Glede na to, da so v že napovedanem paketu zakonov, zajeta tudi domača medijska trobila množičnega diskurza, sicer ne preseneča, da lahko zaenkrat v njih o prvih razpokah v koaliciji, kaj malo vidite, slišite ali berete. Toda, da o enotnosti v Koaliciji Janeza Janše več pravzaprav res ne moremo govoriti, dokazuje prav javno napovedano ravnanje najmanjšega strankarskega priveska aktualne koalicije – Demokratičnih upokojencev, ki so kar v treh parlamentarnih zadevah napovedali, da bodo glasovali po svoji vesti in ne po koalicijskih navodilih.
Ob aktualnem zasedanju Državnega zbora, na katerem se te dni kuje zakonodajna bodočnost domovine, se zdi, da smo bogatejši za spoznanje, da v koaliciji Janeza Janše vse le ni več tako pravljično enotno, kot so nas še pred časom v skupnem javnem nastopu prepričevali za potrebe domačega množičnega diskurza širom nasmejani predsedniki koalicijskih strank. Glede na to, da so v že napovedanem paketu zakonov, zajeta tudi domača medijska trobila množičnega diskurza, sicer ne preseneča, da lahko zaenkrat v njih o prvih razpokah v koaliciji, kaj malo vidite, slišite ali berete. Toda, da o enotnosti v Koaliciji Janeza Janše več pravzaprav res ne moremo govoriti, dokazuje prav javno napovedano ravnanje najmanjšega strankarskega priveska aktualne koalicije – Demokratičnih upokojencev, ki so kar v treh parlamentarnih zadevah napovedali, da bodo glasovali po svoji vesti in ne po koalicijskih navodilih.
Da se bodo za šibki člen te koalicije slej ko prej izkazali prav demokratični upokojenci, smo med drugimi že kaj kmalu po lanskih državnozborskih volitvah napovedali tudi na valovih radia, ki ga pravkar poslušate. Nenazadnje je na to kazala že vsa oportunost in politična preračunljivost, s katero so vstopili v vlado. Kljub temu, da pa so se zadovoljili zgolj z enim ministrskim položajem za takrat še ne predsednika stranke Karla Erjavca in položajem državnega sekretarja za takratnega predsednika Antona Rousa, ki mu za lagodno poslansko življenje v tem mandatu pač ni uspelo zbrati zadostne podpore upokojenskega volilnega telesa, pa so 4 glasovi Desusa za koalicijo Janeza Janše na prvi pogled vseeno ključnega pomena.
Že pred volitvami načrtovana, tako imenovana pomladna koalicija iz poslancev Slovenskih demokratov, Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke je namreč skupaj zbrala zgolj 45 poslanskih glasov. Zgolj polovica poslanskih rok pa vsekakor ne zadošča za udobno vladavino in sprejem vseh teh zakonodajnih rešitev, katere je in jih še naj bi državni zbor uveljavil v tem mandatu. Janezu Janši tako pri sestavi te v teh dneh krhke koalicije res ni ostalo prav veliko manevrskega prostora.
Avtomatično sta namreč iz sestave Janševe vlade, s katero se naj pretrga kontinuiteta poosamosvojitvene oblasti, izpadli Liberalna in Socialna demokracija. Slovenski nacionalisti so sicer na volitvah osvojili celo dva glasova več od demokratičnih upokojencev, toda njihova vključitev v vlado bi vseeno nekoliko povzdignile celo evropske obrvi iz Bruslja. Zato je bilo pač boljše z Zmagom Jelinčičem v zamenjavo za podpredsedniško mesto Saše Pečeta v Državnem zboru in še vedno nekaj nerazkritih, a gotovo ključnih podrobnosti, skleniti tihi dogovor o podpori vladi. Edini, ki so tako še ostali, pa so bili torej poslanci Desus-a. Da aktualna koalicija Janeza Janše le ni več tako trdna, kot bi se nemara lahko zazdelo naključnemu opazovalcu domačega notranjepolitičnega dogajanja, pa tako pričajo predvsem naslednje tri zadeve, v katerih so poslanci Demokratične stranke upokojencev glasovali po svoji politično kosmati vesti.
Prva je predlog zakona o verski svobodi in verskih skupnostih, ki ga je v parlamentarni postopek vložil opozicijski poslanec Liberalne demokracije Aleš Gulič. Ta predlog zakona, ki kot ključno rešitev prinaša pravzaprav po Ustavi te države zapovedano jasno ločitev države in verskih skupnosti, je sicer kot neustrezen, sporen in celo neustaven zavrnil matični državnozborski notranjepolitični odbor. Je že tako, da si aktualna koalicija, v kateri sedi tudi pravzaprav katoliška in ne nova Slovenija, zakona, ki bi neposredno prepovedoval financiranje verskih skupnosti in verskih dejavnosti iz državnega proračuna ter zaposlovanja posvečenih oseb registriranih verskih skupnosti v državni upravi, pač ne more privoščiti. Domači izpostavi rimokatoliške cerkve je pač potrebno nekako poplačati za politične predreferendumske in predvolilne usluge. Nenazadnje naj bi po vojski iz državnega proračuna financirano duhovno oskrbo dobila tudi policija. Zato je ob nepopolni poslanski prisotnosti Guličev zakon tudi pričakovano padel.
Druga, sicer nekoliko bolj banalna zadeva, v kateri so se poslanci iz vrst Demokratičnih upokojencev odločali po svoji politično kosmati vesti in ne koalicijski volji, je dvojno označevanje cen v tolarjih in evrih, ki naj bi se po vladnem predlogu uveljavilo s 1. marcem 2006. Vsa ostala opozicija in celo Slovenski nacionalisti plus DESUS so namreč ob tem predlogu zakona Vlade zagnali vik in krik, da bo to pomenilo povsem nepotrebne milijardne stroške in da obvezno urejanje informativnega dvojnega označevanja cen blaga in storitev še pred fiksiranjem tečaja oziroma določitvijo tečaja zamenjave med poslavljajočim se tolarjem in prihajajočim evrom ni ustrezno. To sicer neuspešno nasprotovanje volji Janeza Janše in njegovih ideoloških oprod sicer bržkone sodi zgolj v predvolilno folkloro prihajajočih lokalnih volitev.
Tretja in gotovo bolj usodna zadeva, o kateri pa se sedaj že ve, da bo o njej Državni zbor odločal šele konec novembra, pa je zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, ki ga je sicer v parlamentarno obravnavo vložila uradno opozicijska SNS. Ta ima sicer tudi manjši, a vsebinsko usodnejši podton, saj med drugim predvideva tudi ukinitev protikorupcijske komisije, ki ji načeluje nekdanji krminialist Drago Kos. Tudi v tej zadevi politični oportunisti iz vrst demokratičnih upokojencev namreč niso štedili z besedami na račun vlade. Tako je med drugim Vili Rezman ob napovedi, da bodo člani njihove poslanske skupine glasovali po svoji vesti celo prijavil, da so nekatera sicer sprejeta koalicijska dopolnila zgolj groteskni okraski na obleki, ki ukinja protikorupcijsko komisijo.
Kakorkoli že, dejstvo ostaja, da pridejo glasovi poslancev Desusa do izraza šele ob polni zasedenosti dvorane Državnega zbora. Toda ob teh tudi uradno povsem očitnih razpokah v koaliciji Janeza Janše, se je le potrebno vprašati, katere državnozborske stranke so pravzaprav v vladi. Oziroma še natančneje, ali so v vladi demokratični upokojenci, ali Jelinčičevi nacionalisti? Vse bolj se zdi, da bo odgovor na to postal jasen vsaj ob naslednjih državnozborskih volitvah, na katerih pa ne bi bilo prav nobeno presenečenje, če bi demokratični upokojenci zaradi svoje preveč očitne politične oportunosti in preračunljivosti končali na smetišču domače poosamosvojitvene zgodovine.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z razpokami v sestavi Janševe koalicije in politično preračunljivostjo demokratičnih upokojencev v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>