Caural oziroma Zachary Mastoone, kakor so ga poimenovali njegovi starši, je čudežni deček vetrovnega mesta Čikaga. To, da je glasba zapisana v njegovih žilah, je dokazal že zelo zgodaj. Svojo povsem prvo glasbeno stvaritev je posnel že pri rosnih šestih letih in jo leta kasneje vključil v svoj prvi album Initial Experiments In 3-D kot uvodni komad. Zavidljiv vstop v glasbeni svet, mar ne? Danes 24-letni možak je medtem seveda precej zrasel, tako v fizičnem kot tudi v ustvarjalnem smislu. Po lanskem EP-ju Paint je letos znova udaril z že drugim dolgometražcem Stars On My Ceiling. Prav dolgo ne bom mogel zadrževati svojega navdušenja nad dotično ploščo, zato naj že kar na samem začetku povem, da je Stars On My Ceiling res dobra plošča. Tako nenavadnih, svežih in posledično zanimivih beatov že lep čas ni bilo slišati na kupu. Gotovo gre za eno najzanimivejših downtempo plošč, kar sem jih slišal v zadnjem času. Pravo malo odkritje in zato še toliko slajše.Glede na to, da se plošča pojavlja v petkovem terminu Tolpe bumov, bi vsi redni poslušalci, pričakovali, da gre za hip-hop plato, a ne vem, če bi temu lahko pritrdil. Da se ne bomo narobe razumeli, Cauralov pristop je že ta prav in tudi ritmi se močno spogledujejo s hip-hopom, a v eklektični brozgi, ki jo slišimo na ploščku, se pojavlja še toliko drugih stilov in vplivov, da jo je preprosto nemogoče etiketirati z enostavnim izrazom, hip-hop. Še najbolj bo všeč tistim, ki vas navdušujejo zvočne eskapade Marcusa B-ja, DJ Shadowa, Kida Koale in Masterminds. Verbalno nekonfliktni instrumentalni hip-hop, nabit s čustvi in dobršno mero zdrave zajebancije.
Polomljeni ritmi in napol jazzovske konstrukcije se dopolnjujejo z razpoloženjskim klavirjem in akustičnimi kitarami ter škripanjem starih vinilk. Večina skladb pravzaprav bolj temelji na sami atmosferi in na emocijah, ki jih posreduje poslušalcu, kot pa na zaresnem aranžmaju. Prav iz tega razloga se Caural nekajkrat ujame v lastno zanko prevelike želje po kreativnosti. Komadi For Earsnot (NYC), Lilac in 99 Cent Garden zvenijo precej raztreseno in nepovezano. Po drugi strani pa lahko rečemo, da je zaradi te svoje vneme vse prej kot predvidljiv in poskrbi za kar nekaj prijetnih presenečenj na albumu.
Prvo izmed njih se že kar takoj ponuja našim ušesom. Uvodno skladbo All These Todays Just Melt Into Tomorrows bi kaj lahko pripisali veliko bolj znanemu DJ Shadowu. Osnovni breakbeat se dopolnjuje z rožljanjem in zvončkljanjem priložnostnih tolkal, vmes pa lahko poslušamo čudovite melodije iz raznih akustičnih inštrumentov, od trobente do ksilofonov pa še kaj bi se verjetno našlo v Cauralovem arzenalu. Naslednja zvezda je Camphor, ki se iz sprva precej ležernega komada razvije v udarno skladbo z obilo breakov. Caural ima skozi celoten album zelo dober občutek za stopnjevanje tempa in se zelo rad zabava z vmesnimi breaki. V petem komadu Sipping Snake Blood Wine pospeši ritem, ki ga nato v naslednjem zopet upočasni s čudovito balado Mint And A Hospital Watercolor, v kateri prikaže svoj čut za skladanje preprostih, a čudovito zvenečih melodij. Ta se odraža tudi v skladbi Red Sunshine, ki je še eden od vrhuncev albuma. Bolj, ko se bližamo koncu, bolj umirjeno postaja razpoloženje albuma, vendar pa to ne pomeni tudi konca prijetnih presenečenj, o katerih je bilo govora nekaj vrstic prej. Nenaslovljeni predzadnji komad je tisti, ki je bil zame največje presenečenje albuma Stars On My Ceiling. Najlepše zvezde se pač vedno utrnejo na koncu. Čudovita ambientalna skladba, obogatena z neobičajnimi droni in ostalimi šumi nas dokončno prepriča, da Cauralov novi album zagotovo ni samo hip-hop plošča.
Trenutno Caural v studiu dokončuje naslednji dvojni EP, katerega izdaja je planirana za letošnjo jesen. Na njem pa naj bi poleg instrumentalov tokrat našli tudi nekaj odličnih hip-hop poetov in njihovih verbalnih manifestacij.
Komentarji
komentiraj >>