Le Peuple De L'herbe so odgovor štirih francoskih didžejev in glasbenikov, DJ Peeja, Stanija, Psycho Sticka in N'Zenga, na restriktivno francosko politiko do opojnih zeli. Na začetku svoje poti so imeli precej stikov z žandarji že samo zaradi svojega imena ter naslovnic plošč, na katerih je upodobljen pes z listom trave v gobcu. Danes, ko se smatrajo za enega izmed najboljših francoskih live-actov, nenazadnje tudi uradno, saj so marca letos dobili nagrado Victoires de la Musique, francoski ekvivalent britanskemu grammyju, jim je nekoliko lažje, a njihov boj za tolerantnost do uživalcev marihuane s tem še nikakor ni končan. Njihovi nastopi v živo so menda pravi viharji ritma, glasne muzike in neizmerne energije štirih mladcev, ki s skupinskim delom poskrbijo za pravo peklensko vzdušje na odru.Čeravno koncertna atrakcija s socialnim poudarkom, pa bi to na žalost težko rekli za njihov aktualni album P.H. Test/Two, ki so ga letos izdali pri lastni založbi Supadope. Če je bil njihov prvenec Triple Zero izpred dveh let z zelo okusnim melanžem vseh mogočih plesnih žanrov od hip-hopa, elektra in duba pa vse tja do divjega junglea prava poslastica za moja ušesa, pa njihova nova plošča še zdaleč ne zadovolji velikih pričakovanj in simpatij, ki sem jih gojil do te zasedbe. Naj obrazložim malce podrobneje:
Na prehodu v novo tisočletje se je francoska plesna scena, po velikem preboju sredi devetdesetih let, v veliki meri pričela vrteti v začaranem krogu lounge in nu jazz patetike, iz katerega ni bilo in še danes ni videti izhoda. Vse, kar je prišlo iz teh logov je zvenelo približno isto in nezanimivo. V taki situaciji so Le Peuple De L'herbe na svojem udarnem prvencu z eklektičnim pristopom k ustvarjanju plesne godbe milo rečeno prisolili eno fejst zaušnico vsem pussyjem, ki so s svojo jokavostjo dušili sceno. Z drugo ploščo pa se tem jokavcem do neke mere sedaj pridružujejo tudi sami.
Plošča P.H. Test/Two je produkcijsko sicer povsem dobro narejena, nemara celo bolje kot njihova prva, vseeno pa zveni precej medlo. Komadi ostajajo vsi nekako isti navkljub stilski odprtosti zasedbe. In tudi po večkratnem poslušanju skozi meglo posijejo le redki komadi. Med njimi je gotovo hit No Escape, v katerem lahko na vokalu slišite samega UK Appacheja. Resnici na ljubo, pa smo podobna jungle jajca z ragga MC-jem slišali že neštetokrat. Prevečkrat, da bi komad naredil na nas kakršenkoli vtis. Razen dolgčasa, se razume. Veliko bolj zanimiv je njegov dubovski miniaturni sosed Escape Dub, oplemeniten z brass sekcijo in N'Zengovim kvazi jazzovskim soliranjem na trobenti. Edina prava svetla točka albuma je komad Lion Youth – dubčina z enostavno bas linijo, nadelayanimi bobni ter dobršno mero posamplanih in poskrečanih govoranc, ki poskrbijo za pravo dubovsko razpoloženje.
Na albumu P.H. Test/Two lahko poleg UK Appacheja slišimo še enega britanskega MC-ja JC 001-a, kar je še en dokaz več, da so se fantje z novo ploščo zelo resno lotili glasbenega posla. Po slišanem jim je s tem očitno zmanjkalo tudi nekaj pravega veselja in pozitivne energije za samo muziko.
Komentarji
komentiraj >>