Cage se je našel. Raper poznan predvsem po svojem delu povezanim z založbo Eastern Conference, se je otresel igranja
vloge na pol psihotičnega seks manijaka in se posvetil svoji, skoraj absurdni življenjski poti, prežeti z zlorabo drog, porušenimi družinski odnosi itd. Njegovo prisilno rimanje je postalo spontano, čutno in polno besa. S pestro producentsko ekipo (Dj Shadow, El-P, RJD2, Camu Tao...) ter zanimivimi rockerskim gosti (člani iz skupin Yo La Tengo, Chavez in Glassjaw ter sam Jello Biafra) je uspel sestaviti plodno celoto in s tem postati eno večjih presenečenj izdaj letošnjega leta. Je to pot nazaj v slavo založbe Definitive Jux?
*Ob silnem internetnem obveščanju, da bo svoj nov solo projekt na svet izpljunil Cage, so mnogi ostali skoraj povsem ravnodušni. Sprememba založbe iz »Eastern Conference« v »Definitive Jux« - ob poslednjih izidih nekoč mnogim omiljene založbe - začetnega ravnodušja ni uspela izbrisati, edini podatek, ki je tako vsaj malce pritegnil pozornost mnogih, je bil objavljen silovit producentski nabor, na katerem se je raritetno, da ne rečemo kar skoraj ekskluzivno, pojavil Dj Shadow, za katerega je znano, da svojih »beatov« ravno ne razsipava na vse konce. Poleg njega so bili napovedani še RJD2, Blockhead, El-P, Camu Tao ter nek Pawl. Ok, bomo vseeno poslušali, če že ne zaradi drugega, ker bi moral Cage pokazati dobršno mero jajc, da bi poleg normalne verzije, kot bonus izdal še inštrumentalen disk, si je najbrž mislil marsikdo. In glej ga zlomka, presenečenje je bilo popolno. Cage, tisti mulec, ki je v začetku devetdesetih spominjal na Eminema in ga je le-ta na svoji plošči »Slim Shady LP« celo javno »ozmerjal«, in ki je nase opozoril z res dobrim singlom »Agent Orange«, je namreč naredil svoje najboljše delo v karieri.
Mc, s čigar delom smo se seznanili skozi plejado izdelkov založbe »Eastern Conference«, začenši s seksualnim projektom Smut Peddlers, sodelovanjem pri mnogih kompilacijah ter v združeni zvezdniški podtalni raperski ekipi, imenovani Weatherman, je svoje delo dokončal pri do tedaj najbolj zglednem projektu Leak Brothers, pri katerem mu je družbo delal sam Tame-One iz legendarnega raperskega dvojca Artifacts. Vmes pa je Cage leta 2002 izdal svoj solo prvenec »Movies For The Blind« ter leto dni kasneje ep, imenovan »Weatherproof«. Po njegovem zadnjem projektu, povezanem z založbo »Eastern Conference« Leak Brothers, je zaradi neplačevanja njegovega dela prekinil sodelovanje s svojo dotedanjo založniško hišo ter odšel k svojemu dolgoletnemu kolegu El-P-ju, velikemu šefu založbe Def(initive) Jux. Fant pa ni zamenjal zgolj založbe, temveč se je tudi odločil, da ne bo več igral vloge neke osebe, s katero sicer nima nobene resne povezave. Ravno ta vrnitev k esenci, k temu, kar on sam je, pa je bila ena najboljših potez belopoltega Chrisa Palka.
Zaprt v studio in obkrožen s fascinantno producentsko ekipo si je očitno vzel dovolj časa in se končno fokusiral na pot, ki ga je vodila skozi življenje, ter sprejel zrelo in pametno odločitev za zelo osebno izpoved. Interpretacija dogodkov njegovega življenjskega vsakdana se je odlično zlila s tem, kar Cage občuti. Izlivi občutkov so prvič na plano privlekli njegovo doživetost, vse to pa nas pripelje tudi do precej izboljšanega flowa, različnosti tekstualnih blodenj in poglobljenega iskanja samega sebe, obdanega s premišljenim podajanjem besedil. Izraz, ki ga je do sedaj tajil, če ne kar zatiral, besedilsko sega v njegovo življenjsko zgodbo. Oče je bil vojak ameriške vojske, tako da je celotna družina živela v Nemčiji, vendar stanje še zdaleč ni bilo rožnato. Poleg zlorabe droge je njegov oče drogo tudi preprodajal, s tem pa si je prislužil tudi vpoklic v ZDA, kjer je zabredel še globlje v težave, in po tem, ko je končal v zaporu, ga Cage ni več videl. Podobno odvisnost od drog je imel tudi njegov krušni oče in kasneje še on sam. Vse to in osebno travmo, ko je pristal v mentalni instituciji, nam odlično razloži na albumu.
Osebna stiska je toliko bolj zanimiva, ker je neposredna, konkretna in nam ne ponuja čustvene odmaknjenosti od problemov, temveč nas kar pelje po zmedenem življenju avtorja. Zmožnost take interpretacije ima izjemno malo mc-jev, vendar pa najmočnejše besedilsko orožje prihaja v tem, da se pri njegovi stiski plošča ne ustavi, temveč nas nenehno pelje naprej in to tako, da začutimo njegovo jezo in željo po rapanju. Odmik od življenjskih tegob pa nas popelje po drugi plati raznovrstnosti introspektivnega dela, saj se ukvarja z eksistencialnimi vprašanji, politiko in ameriškim predsednikom, ljubeznijo do New Yorka, avtobiografijo, polno zlorab droge, videnjem demonov, smrtjo svoje spremljevalke … Poleg vsega tega na izdelku najdemo še t. i. »posse cut«, značilen za zlato obdobje hiphopa, kjer se v enem komadu predstavi kopica različnih raperjev, komad, kjer napada svoje bivše založniške šefe, najbolj zanimivo pa je, da produkcijsko niha od beatov, ki so rahlo futuristični, pa do tistih, pri katerih nam nenamerno zamiga glava.
Produkcijsko delo zavzema dobre strani vseh sodelujočih mojstrov. Dj Shadow nam na enem svojih redkih gostovanj ponudi vokalu prilagojen beat, poln klaviatur, ki zveni militantno, na vokalu pa izvrstno uporabi nikogar drugega kot samega Jello Biafro. El-P-jev doprinos je poln simfoničnih vložkov, hipnotičen, zveni temačno, polno nekakšnih futurističnih izvenzemeljskih sintetizatorskih vložkov in se od tipičnih Def Jux beatov razlikuje po tem, da je na trenutke morda malce bolj harmoničen, morda celo pompozen. Nekaj podobnega velja tudi za glasbo, ki sta jo skupaj spravila Camu Tao in El-P, se skrila za ime Central Services in dodala nekaj kitar ter pridih hiphopa, nastalega v sredini devetdesetih, kar se začuti predvsem z uporabo trobil. Rahlo razočaranje je sicer gostovanje RJD2-ja, ki na vse več ploščah suvereno zaostaja za delom iz lastnih projektov, kljub temu pa so njegova dela še vedno nad nivojem raperske produkcije. Trije beati Blockheada se ravno tako odlično vklopijo v introspektivnost Cagovih besedil, saj izginjanja in dodajanja neopaznih delčkov beata, vtis paranoičnosti, lenobnosti ob izdelavi ter atmosfere, ki potegne vase, pustijo več kot dober vtis. Zanimiva je tudi kreacija PaWla, ki je popolnoma kontrastna s skoraj celotno sliko albuma in – morda celo namerno – pušča vtis, kot da gre za glasbo, na kakršno bi rapal Eminem, zanimivo pa je, da je tudi tekst precej v stilu Eminema v svojih najboljših časih.
Osvoboditev Caga, ki je do sedaj očitno predvsem na silo in v stilu artistične svobode, igral nekakšen lik rahlo premaknjenega, na pol psihotičnega seksualnega manijaka, je apokaliptična. Pisanje o svojih lastnih izkušnjah, ob katerih čutimo bes, podajanje tekstov pa je tako zelo predstavljivo, da se v njih nenamerno znajde tudi poslušalec. Temačnost in občutek, da fant govori o lastnih izkušnjah, je ob pogledu na dogodke v njegovem življenju srca parajoč, kar je samo še poudarjeno v komadih, ki so popolnoma predstavljivi, kot recimo tisti o življenjski drami, doživeti z lastnim dekletom, ali ob opisu vzbrizgavanja droge svojemu očetu in očimu. Bolj zrela podoba se pozna tudi v uporabi gostov, ki so zbrani z vseh vetrov, saj si recimo Jello Biafre ali gostovanj različnih članov zasedb, kot so recimo Yo La Tengo, Chavez ter Glassjaw, v prejšnjih delih Caga nikakor ne bi mogli predstavljati. Odločitev o tem, da bo svojo zgodbo in demone delil s poslušalstvom, je več kot obrodila sadove, s prefinjeno avtobiografsko mešanico besedil in raznovrstnih melodičnih, nemelodičnih in ostalih produkcijskih prijemov, pa je izdelek eno večjih presenečenj letošnjega leta. Poslušamo »Good Morning«, »Too Heavy For Cherubs«, »Grand Ol' Party Crash«, »Stripes«, »Shoot Frank« z Darylom Palumbo, »Scenester«, »Perfect World«, »Subtle Art of The Break Up Song«, »Peeranoia«, »Left It To Us«, kjer gostujejo El-P, Tame One, Yak Ballz in Aesop Rock, »Lord Have Mercy« in »Hell's Winter«.
Jizah
Komentarji
komentiraj >>