Nedelja, 20. 11. 2005
... Rezijanska ljudska glasba je s svojim bordunskim dvoglasjem, majhnim tonskim razponom melodij in repetitivnostjo obveljala za najstarejšo ohranjeno obliko slovenske ljudske glasbe. Nič hudega, če Rezija leži v Italiji in se niti Rezijani sami ne priznavajo za Slovence. Njihova glasba nam koristi vsakič, ko se potrjujemo pred svetom in pred samimi sabo takrat, ko skušamo predvidljivo alpsko estetiko zamenjati z nečim bolj »prvinskim«, drugačnim. Ponosni smo tako na instrumentalno rezijansko glasbo, ki se ji je uspelo skriti pred vdorom harmonike, kot nas vznemirja tudi vokalna rezijanska dediščina. Kljub neredkemu nerazumevanju dialekta – torej besedil pesmi - rezijansko petje redko izpade iz repertoarja folklornih, folk-revival ali pa zborovskih zasedb... (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Cigule migule: 20. 11. 2005, Priredbe ljudskih pesmi, 2. del
CD Sto slovenskih ljudskih pesmi 4, št. 14 – Ta höra…
*Dragi poslušalci, lep pozdrav. V tokratno oddajo smo vstopili s koščkom pesmi Ta höra ta Banörina, ki so jo za Radio Slovenija zapele pevke iz vasi Osojane v Reziji in jo najdemo na eni od štirih zgoščenk Sto slovenskih ljudskih pesmi. S tem zvočnim primerom nadaljujemo sklop oddaj, v katerih soočamo različne priredbe ljudskih pesmi. Vendar tokrat – izjemoma - ne bomo sledili interpretacijam ene pesmi, pač pa prirejanju določenega tipa pesmi. Govorili bomo o rezijanski ljudski pesmi v različnih izvajalskih interpretacijah.
Rezijanska ljudska glasba je s svojim bordunskim dvoglasjem, majhnim tonskim razponom melodij in repetitivnostjo obveljala za najstarejšo ohranjeno obliko slovenske ljudske glasbe. Nič hudega, če Rezija leži v Italiji in se niti Rezijani sami ne priznavajo za Slovence. Njihova glasba nam koristi vsakič, ko se potrjujemo pred svetom in pred samimi sabo takrat, ko skušamo predvidljivo alpsko estetiko zamenjati z nečim bolj »prvinskim«, drugačnim. Ponosni smo tako na instrumentalno rezijansko glasbo, ki se ji je uspelo skriti pred vdorom harmonike, kot nas vznemirja tudi vokalna rezijanska dediščina. Kljub neredkemu nerazumevanju dialekta – torej besedil pesmi - rezijansko petje redko izpade iz repertoarja folklornih, folk-revival ali pa zborovskih zasedb.
Prisluhnimo posnetku pesmi Črni patok, kot jo je za ploščo Jungfraua priredila in zapela preporodniška skupina Katice.
CD Jungfraua, št. 10 – Črni patok
Izvajanje Katic se kar precej razlikuje od petja, ki smo ga slišali na terenskem posnetku. Prvo, kar lahko pri njih opazimo, je hitrejši in enakomeren ritem, poudarjen s topotanjem noge. Ni več premorov za vdihovanje in ni zadrževanja končnega tona. Črni patok je plesna pesem, kar v ljudskem izročilu gotovo ni mogla biti, saj so za plesno glasbo skrbeli izključno instrumentalni sestavi. Od rezijanskih ljudskih godcev so si Katice sposodile tudi prenašanje melodije iz ene v drugo tonaliteto, kar pesem naredi veliko bolj razgibano. Avtorska priredba Katic je rezijansko pesem naredila atraktivnejšo za poslušalca današnjega časa, v duhu preporodništva pa so svojo izrazno estetiko naslonile na ljudsko glasbeno izročilo.
Kaj se zgodi, ko ljudska pesem preide v roke estetov visoke kulture, bomo videli v primeru zborovske interpretacije rezijanskega petja. Kot poslednji primer danes si bomo zavrteli pesem Da höra ta Ćaninawa, ki jo je za Akademski pevski zbor Tone Tomšič priredil skladatelj Ambrož Čopi. Pesem se je za vstop v svet, kot je svet umetnosti, morala podrediti pravilom, ki so iz nje izbila praktično vse glasbene karakteristike, ki jo delajo rezijansko. Prisluhnite "angelskim" glasovom krščanske tradicije in morda boste transcendenco doživeli tudi sami.
CD Akvareli, št. 8 – Da höra ta… - cela (1'19'')
Zala Pezdir
Komentarji
komentiraj >>