Hic et nunc ob petnajsti obletnici delovanja; Cankarjev dom – Vrhnika; petek 18.11.2005 ... (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Oddaja RŠ recenzija koncerta: Hic et nunc ob petnajsti obletnici delovanja; Cankarjev dom – Vrhnika; petek 18.11.2005
Ponedeljek, 21.11.'05, ob 15.30
*V popularnoglasbenem novinarstvu se pogosto dogaja, da se glasbene fenomene interpretira s pojmi, ki bi sicer bolj sodili v domeno športnih primerjav. Takšnim principom bi se morali v dobrobit razvoja glasbenih praks izogibati. Kljub vsemu lahko v primeru Hic et nunc z velikim veseljem ugotovimo, da gre trenutno za najbolj žlahtnen rock bend v Sloveniji. Za sabo imajo petnajst let vztrajnega dela, okoli 300 koncertnih nastopov doma in v tujini, pet studijskih albumov, prepoznavno celostno podobo in tisto, kar je najbolj pomembno: dovršeno glasbeno izvedbo, ki še posebej navdušuje na njihovih koncertih. Zgoraj omenjeni naziv so potrdili tudi s petkovim nastopom ob svojem častivrednem jubileju.
Praznovanje se je pričelo ob 20.00 v prijetnem, domačnem vzdušju Cankarjevega doma na Vrhniki. Na odru te dvorane je pred petnajstimi leti začela vaditi prva zasedba benda. V petek se je zbrala zajetna množica prijateljev njihovega glasbenega ustvarjanja. Ob samem vstopu v kulturni hram si je bilo moč ogledati različne medijske objave, intervjuje, recenzije in faktografske podatke o njihovi zgodovini. Odlična fotografska razstava Toma Brejca v preddverju dvorane je predstavljala njegov umetniški pogled na bend. Lahko smo se prepričali, da je dolgoletno sodelovanje z uveljavljenim avtorjem obrodilo izpopolnjeno vizualno podobo Hic et nunc. Slednji so za navzoče pripravili tudi pogostitev s hrano in pijačo. Po prijetnem kramljanju in ogledovanju fotografij je publika pričela počasi vstopati v dvorano, ki sprejme okoli štiristo obiskovalcev, in ta se je kaj hitro napolnila. Sicer je treba izpostaviti slabost takšnih večnamenskih kulturnih prostorov - to so pritrjeni stoli. Vzdušje v takšnih dvoranah nas lahko kaj hitro vrne v čas pred nastankom slovenske države, ko je skoraj vsak malo večji kraj imel podoben kulturni dom. Vsemu dogajanju pa je to dodalo kanček simpatičnosti. Med občinstvom se je zbralo tudi veliko domačinov, ki poznajo Hic et nunc že od malih nog. Sledila je video projekcija treh videospotov benda iz različnih obdobij njegovega delovanja. Poželi so bučen pozdrav zbranih. Po projekciji se je dvignilo videoplatno. Scena, ki se je bohotila za glasbenimi inštrumenti, je predstavljala silhuete članov zasedbe in naznanjala prazničnost dogodka.
Napovedovalka je slavnostno naznanila pričetek koncerta. Navzoči so navdušeno sprejeli prihod fantov. Začeli so s komadom »Can't Take Away My Pride« s svoje druge plošče Lava.
Hic et nunc so se v svojih prvih skladbah uspešno privadili na zvočno okolje. Osrednjo vlogo so namenili predvsem predstavitvi komadov s svojih zadnjih dveh albumov. Bend je v dolgoletni karieri doživel kar nekaj kadrovskih sprememb, zato se zdi to povsem logična odločitev.
Publika prav dolgo ni zdržala v sedečem položaju. Večina se je skušala približati odru, čeprav so bili fiksirani stoli kar resna ovira. Kitarist Bernard Kogovšek je imel na začetku manjše težave z zvokom kitare. Medtem ko jo je uglaševal, je pevec Bruno Subiotto pograbil orglice in navdušil s solističnim bluesovskim vložkom. Že pred tem se je zasedbi na klaviaturah pridružil tudi Chris Eckman, član uveljavljenih ameriških The Walkabouts. Pri nastajanju zadnjega albuma Hic et nunc »Burn Fat Old Sun« je sodeloval kot glasbeni gost in producent. Zadnje čase vse večkrat gostuje tudi na njihovih živih nastopih.
Po bluesovskem vložku Bruna Subiotta je bend pričel resnično blesteti. Iz komada v komad je njihova izvedba rasla. Mladi, izjemno nadarjeni bobnar Luka Krže je s konsistentim ritmom in zanimivimi prehodi poganjal naoljeno mašino Hic et nunc. Izkušeni Tomi Popit je s svojim basom spretno gradil razmerje med ritmiko in melodiko. Zvok Bernardove kitare je bil prepoznaven in spretno je kombiniral umirjenejše in udarnejše parte. Nikakor pa ne moremo mimo odlične vokalne interpretacije Bruna Subiotta, ki je z veliko lahkotnostjo svoje vokalne izvedbe vodil bend v magične dimenzije. S svojimi orglicami in kitarskimi vložki je poskrbel, da je rockovska glasbena celota pridobivala zamaknjene bluesovske odtenke. Bruno je izkušen »frontman«, ki s svojim prepričljivim odrskim nastopom narekuje smernice celotnega dogajanja.
Avtoriteta Chrisa Eckmana se je zelo uspešno združila z bendom, ki je s svojimi klaviaturami in kitaro od strani nadziral dogajanje. Pomagal je s spremljevalnimi vokali in skrbel za bujnost zvočne celote s svojimi klaviaturami in efekti. Melodičnost njegovega igranja kitare je bila izredno učinkovita.
Prvi vrhunec koncerta je bila izvedba komada »I'm In Love« s predzadnje plošče »Manitu«. Luka Krže je med tem komadom odigral solo vložek na bobnih, publika pa ga je nagradila z bučnim aplavzom.
Takoj za »I'm In Love« so Hic et nunc odigrali obdelavo komada »Strange« skupine The Wire. Skladbo je zapel Chris Eckman in dokazal svoje prepričljive vokalne sposobnosti. Pozitivno vzdušje v dvorani se je po tem še stopnjevalo. Naslednji vrhunec je bila izvedba »Burn Fat Old Sun« z istoimenskega zadnjega albuma. To je bil tudi zaključek rednega dela koncerta. Najprej se je na oder vrnil Bruno in ogrel občinstvo še z enim solo bluesom na orglicah. Kmalu so se mu pridružili tudi ostali. Prvo presenečenje dodatka je bila obdelava Neila Younga, pesmi »Revolution Blues« iz njegovega zgodnjega obdobja. Prav tako je bilo občinstvo navdušeno ob izvrstni izvedbi »The United States of The Universe« z njihove prve plošče.
Fantje so se po tem komadu zahvalili za bučno podporo in obiskovalce povabili na nadaljevanje zabave v Zakonu, kjer je prijetno glasbeno-plesno izkušnjo pripravljal Marjan Ogrinc – MaO. Občinstvo je bilo vidno utrujeno od dveurnega uživanja v sodobnem slovenskem rockovskem muziciranju. Zadovoljni so začeli prazniti dvorano. Večina prisotnih je bila že v preddverju na pijači, ko so Hic et nunc poskrbeli še za eno presenečenje. Vidno zadovoljni so se še enkrat vrnili na oder in povedali, da si želijo še igrati. Po dveh komadih so veličastno zaključili svoj koncert in se s priklonom še enkrat poslovili od navzočih.
Na tem koncertu so Hic et nunc rušili meje in utirali nove dimenzije sodobnemu slovenskemu rocku. Tisti, ki so zamudili ta edinstveni dogodek, lahko upajo na koncertno ploščo. Bend je namreč posnel dogajanje in, kolikor bodo zadovoljni s kvaliteto posnetkov, ga bodo objavili.
RŠ recenzijo je pripravil: Bruc
Komentarji
komentiraj >>