V Equrni poteka razstava prekmurskega slikarja mlajše generacije Mitje Ficka z naslovom »Rdeča preproga«. Senzibilen slikar v svojem opusu iskreno opisuje iskanje samega sebe na poti od smrti do rojstva nazaj v nedolžnost. Slike odražajo večno hrepenenje v iskanju po višjih lepotah, vrednotah in smislu. Upanju, da jih bo našel skozi slikarski proces in najdene ponudil gledalcu.

V Equrni poteka razstava prekmurskega slikarja mlajše generacije Mitje Ficka z naslovom »Rdeča preproga«. Senzibilen slikar v svojem opusu iskreno opisuje iskanje samega sebe na poti od smrti do rojstva nazaj v nedolžnost. Slike odražajo večno hrepenenje v iskanju po višjih lepotah, vrednotah in smislu. Upanju, da jih bo našel skozi slikarski proces in najdene ponudil gledalcu.

Avtor pravi, da »čas slike teče drugače kot običajni čas in marsičesa ne bomo razumeli, če se mu bomo približali z razumom«. Močno lirične slike Mitje Ficka, tako v svoji naivni nedolžnosti, kot tudi tiste, ki odražajo mračnejšo izpoved, kljub določeni kompoziciji in izboru barv, odražajo močan intuitiven naboj. Iz istega razloga najverjetneje ob razstavi ni izšel katalog, ki bi racionalno pojasnjeval in opravičeval obstoj omenjenih slik. Gledalec naj zgodbo avtorjeve pripovedi začuti.

Vsebina slik se generalno lahko razdeli na dva dela. Prvi je prežet z vzdušjem naivne romantično obarvane resničnosti. Ta del hkrati odraža precej feminilne poteze. Po izboru nežnih barv in cvetličnih motivov delno spominja na vpliv slikarstva daljnega vzhoda. Vendar pa kljub slikarjevi mladostni vznesenosti, na slikah opazimo tudi zrelejši kontekst v upodabljanju rajskih podob, ki čez čas pričnejo delovati, kot da bi bile potisnjene na sam rob omenjenega paradiža.

Druga polovica slik odraža miselne sklade, ki so odraz mračnejših ravni avtorjeve notranjosti. Z za avorja prepoznavnim upodabljanjem ptic, odraža ujetost v lastne spone mračnih strani svoje osebnosti. S temi se konstantno sooča, a z njimi ostaja očitno nepomirjen. So odraz lastne intimne analize, ki skozi omenjeno vsebino namesto do osvoboditve privedejo do vse večje alienacije. Barvna lestvica, primerno slikarjevim lastnim vsebinam, postane temnejša. Skozi simboliko organskih oblik pomešanih s sublimno barvno abstraktnostjo hkrati tudi bolj dramatična.

Slike Mitje Ficka so spomini na svet, v katerega ni vstopil še nihče od nas. Slikar je medij, ki prevaja sporočilo intimne izpovedi tega sveta v našo skupno realnost. Prikazuje mejo raja, ki se spogleduje s peklom in obratno. Motivi na slikah Mitje Ficka precej abstraktni. Zato se gledalcu, manj odprtemu omenjenim temam ob pogledu na slike lahko kaj hitro izpostavi dekorativna tendenca, saj dandanes modernistični motiv le stežka preseže dekorativni status.

Vendar pa Fickovo slikarstvo kljub univerzalnosti tem, o katerih razmišlja nedvomno sporoča tudi zgodbo o odnosih na intimni in osebni ravni in ne samo na neki splošni.

Pomen izraza Fickove slike odraža pristnost njegove izpovedi. Izpovednost njegove slike je kljub ponekod zelo konkretno prepoznavnim motivom kot uporabi likovnih sredstev in intuitivno strukturiranemu kompozicijskemu izhodišču izpolnjena s simbolnimi pomeni. Pripovednost njenih, z močno liriko prežetih svetlo temnih pokrajin, spreminja podobo oblik v dramatično pripoved o rojstvu in smrti, o vsemu in ničemur.

Zaradi narekovanja oblike in strukture slikovnega polja slika Mitje Ficka nima le statusa dekorativne slike, temveč soustvarja in zato skozi, sicer lirično in zato na neki točki skrajno naivno simboliko tudi sodoloča njeno sporočilnost. Na svojstven način išče odgovore na vprašanja, s katerimi se ukvarjamo vsi. Vendar pa mu pri motivih, ki jih podvaja v svojih slikah, ne manjka perceptivne ostrine, s katero prikazuje realnost okoli sebe, ki na svojstven način lirično izpričuje intimne vsebine univerzalnih življenjskih krogotokov.

Na razstavi je bila Maja Smrekar.