Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MILAN DEKLEVA: ZMAGOSLAVJE PODGAN (5712 bralcev)
Četrtek, 17. 11. 2005
kristinas



Evropa prve polovice 20. stoletja. Čas, ko so odzvanjali zadnji toni prve svetovne vojne in si je svet počasi lizal rane. Iluzije umetnikov o dokončnem izbrisu gnijočega meščanskega sveta in stvaritvi prostora za novo umetnost novega človeka so se sicer uresničile, vendar so zahtevale visoko ceno. Posameznik je doživljal krizo subjekta, ki sta jo izzvala brutalnost svetovnega klanja in dokončen zlom dotlej veljavnih socialnih ter etičnih vrednot. Mučila ga je vedno večja podrejenost moderni tehnologiji, ki je dokazovala, da je čas prehitel človeka.


Evropa prve polovice 20. stoletja. Čas, ko so odzvanjali zadnji toni prve svetovne vojne in si je svet počasi lizal rane. Iluzije umetnikov o dokončnem izbrisu gnijočega meščanskega sveta in stvaritvi prostora za novo umetnost novega človeka so se sicer uresničile, vendar so zahtevale visoko ceno. Posameznik je doživljal krizo subjekta, ki sta jo izzvala brutalnost svetovnega klanja in dokončen zlom dotlej veljavnih socialnih ter etičnih vrednot. Mučila ga je vedno večja podrejenost moderni tehnologiji, ki je dokazovala, da je čas prehitel človeka.

Takšno skorajda apokaliptično podobo Evrope nam razkriva zadnji roman Zmagoslavje podgan vsestranskega umetnika Milana Dekleve. Avtor, ki se je z literariziranjem usod znanih Slovencev poigraval že v svojih prejšnjih romanih, je tokrat svojo pozornost namenil kontroverznemu ekspresionističnemu dramatiku Slavku Grumu.

Roman Zmagoslavje podgan, ki je letošnje leto izšel pri Cankarjevi založbi izrisuje pretanjeno fresko prve polovice 20. stoletja. Z življenjsko zgodbo glavnega junaka nas seznanja preko treh romanesknih postaj: Dunaja, Ljubljane in Zagorja, kjer se splete epilog glavnega junaka, ki pa ne prinaša jasnega zaključka.

Slavko Grom, največkrat opisan kot mladenič-lutka ali avtomat, križari med velemestom in provinco Srednje Evrope, pri čemer mu slednja, imenovana dolina Šentflorjanska vzbuja popolnoma enaka občutja kot njegovemu predhodniku Cankarju. Junakovo življenje se vseskozi giblje na ozadju usodnih dogodkov tistega časa, ki so korenito spremenili podobo sveta, v njegovo življenje pa - večinoma naključno – vstopajo pomembne zgodovinske in literarne osebe.

Mračno vzdušje, v katerem utripa mesto na trenutke razblinjajo ljubezenski prizori glavnega junaka in njegove femme fatale; moderne emancipirane ženske, inženirke elektrotehnike Josipine Debelak. Njuna strastna in hkrati pogubljajoča ljubezen ni zaustavila Slavkovega propada, ravno nasprotno skupaj s koncem ljubezni je za vedno utihnila tudi njegova pisateljska beseda.

Scenografija literarnega sveta pričujočega romana ponuja groteskno spačene podobe literarnih junakov, abstraktne likovne kompozicije, melodičnost Straussovih valčkov pa se v duhu časa sprevrže v neubrano kakofonijo hrupa. Predstavlja elemente tiste umetnostne smeri, ki so jo nacisti kasneje poimenovali »entartete Kunst« ali izrojena umetnost.

V tej »viziji skrotovičenega sveta, ki je abortiral Boga« Slavko Grom pripada dvema svetovoma, z eno nogo stopa po realnosti, z drugo po svetu halucinacij in vizij, ki so posledica njegovega uživanja morfija. Pred trohnobo vsakdana se zateka v pisanje, vendar pa ustvarjanje ne prinaša odrešitve, saj njegova dela ne ponujajo plehke, trivialne zabave.

Deklevov roman je veličastna imitacija ekspresionističnega romana, pri tem pa mu je v izredno pomoč realna oseba Slavko Grum. Vseeno pa stvari nisto tako preproste, kot se zdi na prvi pogled. V uvodu pisatelj bralce namreč opozarja, da so osebe, »tudi tiste, ki nosijo zgodovinska imena« zgolj poetična izmišljija. Slavko Grom torej je in hkrati ni Slavko Grum. In kaj je tisto, kar ga loči od popolnega zlitja z realnim Slavkom Grumom?

Odgovor bi lahko poiskali v sami strukturi Deklevovega dela, ki spaja dva tipa romana: roman s ključem in biografski roman. Dekleva s prepletanjem realnih in izmišljenih dogodkov ter oseb in spremembo njihovih imen ravna kot biograf – romanopisec. Takšna pozicija pa izraža zavest, da rekonstrukcija preteklosti ni mogoča in da je edina možnost biografskega romana subjektivizacija, ki hkrati omogoča romanopiščevo svobodo, ta pa bralca vseskozi opozarja, da Slavka gledamo skozi oči drugega.

Vprašanje biografskosti pa najbrž niti ni tako pomembno. K pozitivistični metodi nagnjeni bralci lahko še vedno sežejo po zbranih delih Slavka Gruma ali Pismih Joži in primerjajo ali preverjajo realije s fikcijo, tisti manj »detektivsko« naravnani pa naj se prepustijo Deklevovemu svetu Slavka Groma in užijejo njegove barve.

V romanu je uživala Kristina Sluga



Komentarji
komentiraj >>