Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 25.11.´05, 19h: PUBLIC ENEMY New Whirl Odor (SlamJamz, 2005) (2724 bralcev)
Petek, 25. 11. 2005
jizah



Kot osnovnošolec sem med sebi najljubše glasbene fenomene vedno uvrščal Public Enemy. Malikovanje se je le še povečevalo v srednješolskih in kasneje tudi zgodnjih študentskih letih. Ja, Public Enemy so en največjih raperskih fenomenov, kljub temu, da današnja mladina veličine glasbe te kultne newyorške zasedbe pravzaprav ne čuti več. Ko govorimo o največjem raperske bendu, ne govorimo zgolj o glasbi, temveč tudi o marsičem drugem. Ravno ta »nekaj drugega« pa je v zgodovini rapa in hkrati zgodovini zasedbe Public Enemy najbolj pomemben. Fantje namreč niso bili zgolj odlični raperji, ki so v svojo črnsko glasbo vključevali elemente električnih kitar, svoj zvok so od tipične raperske forme približali tudi mnogim drugim, ki se do pojava Public Enemy z rapom nikakor niso mogli spoprijateljiti. Postali so institucija. Institucija kakršne v raperski glasbi ni, še najbolj pa sta se ji približala Run DMC ter Wu-Tang Clan, pa še te dva kolektiva le ob površnem pogledu na zloglasne člane sovražnikov ljudstva... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT na sporedu: 25.11.2005
TOLPA BUMOV petek ob 19.00

PUBLIC ENEMY New Whirl Odor (SlamJamz, 2005)


*Kot osnovnošolec sem med sebi najljubše glasbene fenomene vedno uvrščal Public Enemy. Malikovanje se je le še povečevalo v srednješolskih in kasneje tudi zgodnjih študentskih letih. Ja, Public Enemy so en največjih raperskih fenomenov, kljub temu, da današnja mladina veličine glasbe te kultne newyorške zasedbe pravzaprav ne čuti več. Ko govorimo o največjem raperske bendu, ne govorimo zgolj o glasbi, temveč tudi o marsičem drugem. Ravno ta »nekaj drugega« pa je v zgodovini rapa in hkrati zgodovini zasedbe Public Enemy najbolj pomemben. Fantje namreč niso bili zgolj odlični raperji, ki so v svojo črnsko glasbo vključevali elemente električnih kitar, svoj zvok so od tipične raperske forme približali tudi mnogim drugim, ki se do pojava Public Enemy z rapom nikakor niso mogli spoprijateljiti. Postali so institucija. Institucija kakršne v raperski glasbi ni, še najbolj pa sta se ji približala Run DMC ter Wu-Tang Clan, pa še te dva kolektiva le ob površnem pogledu na zloglasne člane sovražnikov ljudstva.

Ob vključevanju kitarskih rifov ter bolj umazani, da ne rečem kar rockerski, produkciji, so Chuck D, Flavor Flav in ostali člani te velike zasedbe, pomembni za razvoj rapa predvsem zaradi drugih stvari. Njihovo uporništvo proti korporativni Ameriki, socialna zavednost, revolucionaren in neposreden pristop temnopolteža k problematiki ameriške družbe, so ustvarili njihov močan izraz med ameriško mladino. Stanje za tem kar so govorili so Public Enemyje, z drugačnostjo raperske produkcije, približali tudi belcem in prav Public Enemy so tisti, ki so naredili največ za globalizacijo svetovnega hiphopa, prepotovali svet in nenazadnje gostovali tudi v Ljubljani. Chuck D, Flavor Flav, Prof. Griff in Terminator X so na prvih treh, štirih ploščah dejansko blesteli ob pomoči produkcijske ekipe Bomb Squad, ki je skrbela za njihov umazan, agresiven in hkrati progresiven glasbeni prizvok. Seštevek vsega naštetega je Publice ustoličil na globalno raperskem zemljevidu sveta, doma pa jim je ravno zaradi politične in pročrnske konotacije uspelo na svojo stran pridobiti vse upornike znotraj ameriških getov.

Njihovi izdelki so bili nekoč dogodek, mesece in mesece smo čakali na njihove nove plošče. Po nekaj spremembah v zasedbi in nekaj manj uspešnih albumih, verbalnim dvobojevanjem z njihovo bivšo založbo »Def Jam« pa so Publici ostali daleč od vidnega medijskega prostora, a so vseeno nadaljevali s svojim brezkompromisnim stilom, brez olepševanja, še najbolj pa jih je nazaj vleklo ravno umanjkanje sodelovanja z zloglasnim Bomb Squadom. Njihov poslednji regularni izdelek »There's A Poison Goin' On« je tako star že 6 let, vmes pa smo doživeli še na pol kompilacijo in na pol novo ploščo »Revolverlution«, za obe plošči pa bi lahko trdili, da imata kar nekaj svojih svetlih momentov. Navsezadnje sta komada »Do You Wanna Go Our Way« ter »Son Of A Bush« še vedno velik besedilski in glasbeni preskok zdolgočasene rap scene.

No, nova plošča »New Whirl Odor« pa me je žal pripravila do tega, da sesujem zasedbo, ob kateri sem rasel, za katero sem ničkolikokrat povedal, da je največja raperska zasedba v zgodovini in za katere gonilno silo Chuck D-ja še vedno trdim, da je eden izmed glavnih ikon raperske zgodovine, ki je postavil nove smernice mnogim drugim raperskim mogotcem. Zakaj? Zato, ker je Chuck D iz agresivnega, a hkrati zelo natančnega in osredotočenega raperska boga, postal borec do zadnjega diha. Še vedno stojim za tem kar govorim, vendar pa je njegovo govorjenje postalo konfuzno in na trenutke deluje, kot da sam ne bi več vedel ali je na pravi poti. Njegov agresiven vokal sicer ostaja, prav tako njegova prezenca, vendar pa je svetlobna leta oddaljen od tistega Chuck D-ja, ki je s svojimi političnimi komentarji, idejo in osveščenostjo, opozarjal na stanje ameriške samovolje in njihove napake. Tekstualno ponavlja to kar je povedal že ničkolikokrat, napada Bushevo administracijo in očitno bije svoj lastni boj s starostjo – saj je za raperja s svojimi 45-imi leti že prekleto star. Moč vokala in želja po tem, da pove nekaj kar prihaja iz njegove glave, sta očitno uplahnila. Črnska zavednost, s katero so Public Enemy lansirali sebe, in njihova borba proti velikim in nedotakljivim, je pravzaprav nekaj kar bi danes hiphop potreboval, vendar so Publici s ponavljanjem samih sebe na slabši način, žal popolnoma izpuhteli. Na tokratnem izdelku pa najdemo le še preziranje do materializma, moraliziranje o tisoč in eni stvari, ki Chucka pesti že več kot 15 let, razlika je le v tem, da je bil Chuck D nekoč znan ravno po tem, da je povedal to kar si drugi niso upali, vendar na način kot to ni znal povedati nihče. K temu lahko dodamo še neizviren poskus kopiranja »beatov« Bomb Squad, ki ga uprizarjajo neki popolnoma nepomembni producenti, katerih skupna točka je le ta, da so se poskušali približati legendarnemu zvoku Public Enemy. Razen nekaterih dobrih momentov in tega, da so glasbene podlage rahlo rockerske, pa je kopija slaba. Tudi zvok pri nekaterih komadih je glede na nivo zasedbe, kot so Public Enemy, katastofalen. Poleg dobimo še nekaj katastrofalnih poskusov rapanja enega od vrnjenih članov zasedbe - Prof. Griffa, ki še vedno zveni kot pred 15-imi leti, ko je bil dejansko on tisti, ki je vlekel zasedbo rahlo navzdol. Skratka, tip še vedno ne rapa niti solidno, zveni pa kot nek začetnik. Seveda pa ne moremo mimo glavnega klovna skupine, Flavor Flava, ki ga na plošči razen v freestylerskem vložku ter z nekaj vzkliki tipa »yeah, yo« sploh ni slišati. Ali je Flavor po toliko zaužitega »cracka« sploh še sposoben kaj spraviti iz sebe pa je drugo vprašanje, saj je Flavor v bistvu glavni »trademark« Publicov od njihovega nastanka naprej. Kot da vsega še ne bi bilo dovolj pa so si fantje privoščili še nekaj metalskega žaganja, katerega bi se sramovale tudi izjemno slabe metal zasedbe.

Od radikalnosti, idejnosti in revolucionarnosti je skupina, ki je naredila izjemno veliko za globalno uveljavitev rapa, prešla v slepo kopijo samega sebe. Revolucionarji bodo sicer ostali do zadnjega diha, vendar pa je kvaliteten padec preveč očiten, njihovi trenutki, ko prehajajo iz rapa v druge glasbene sfere pa so naravnost katastrofalni. Atmosfera, ki jo rešujejo zgolj frenetični scratcharski vpadi Dj Lorda, poleg napadov na korporativno Ameriko popolnoma izgubljajo težo te zasedbe, ki je zaslovela po mešanju tekstualne preciznosti, revolucionarnosti, sporočilnosti ter imidžu. V vpogled iskanja sebe s poskusom mešanja raperskih vzorcev z drugimi glasbenimi zvrstmi, vam ponujamo naslednje komade: »New Whirl Odor«, »Bring The Beat Back«, »6 Strikes Again«, »MKLVFKWR«, »What A Fool Believes«, »Makes You Blind«, »Preachin' To The Quiet«, »Revolution«, »Check What You're Listening To«, »As Long As The People Got Something To Say«, »Y'All Don't Know«, »Either You Get It By Now Or Your Don't«

Tolpo je spisal Jizah


Komentarji
komentiraj >>