... Ameriški okupatorji iraškim novinarjem dodatno honorirajo pozitivno poročanje o njihovih dosežkih v Iraku ...
... za izpustitev ugrabljene Nemke Susane Osthoff se bo osebno zavzel tudi iraški predsednik Džalal Talabani ...
... Blair, Barroso, Solana, Waldnerca in celo naš Drnovšek v Ukrajini ...
... v Ljubljani izredne razmere zaradi orkana OVSE ...
... svetovni dan boja proti aidsu in domači dan spomina na preprečitev mitinga resnice leta 1989 v Ljubljani ...
Off NAPOVEDNIK
Prebivalci Slovenije se ne glede na nove čase, ki jih nakazujejo prihajajoče gospodarske in socialne reforme, uvedba evra, nova politizacija gospodarstva in še kaj, s Filipinci zaenkrat še ne moremo primerjati. To potrjuje podatek, da je nedavna raziskava inštituta Utrip Azije pokazala, da bi ne glede na gotovo ugodnejše klimatske razmere, kot so te dni na turobni strani Alp, kar tretjina Filipincev zapustila svojo otoško državo, če bi le imela to možnost.
Še julija bi sicer s Filipinov svoja šila in kopita ter borno imetje najraje pobralo 26 odstotkov anketiranih, konec novembra pa že 33 odstotkov. Več kot sedem milijonov Filipincev se je s trebuhom za kruhom že odselilo iz svoje domovine. Ker pa jih še okoli polovica od 84 milijonov živi z manj kot dvema dolarjema na dan, ocenjujejo, da se bo s 7107 otokov, ki sestavljajo to državo, v kratkem odselilo še vsaj milijon prebivalcev.
Iz države, ki je po mnenju 26 odstotkov anketirancev brezupen primer, jih bodo pregnale predvsem višje cene goriv, višje dajatve in vse večja brezposelnost. To vse pa so trendi, ki se nam v prihodnje obetajo tudi v domovini, za katero se bodo šele po letih 2007 ali 2009 odprli trgi dela večine držav Evropske unije. In prav zato v letih, ki prihajajo, vedno večja primerljivost razpoloženja slovenskih in filipinskih prebivalcev sploh ni tako zelo izključena.
Poslušate nov val izseljevanja iz države Slovenije napovedujoči OFF program Radia Študent!
OFF program
Podatki, ki so pricurljali iz vročega Iraka, potrjujejo, kakšna je demokratizacija Iraka s strani demokratičnih Združenih držav Amerike, kot okupacijo še vedno goreče zagovarja ameriški predsednik George Bush mlajši. Tako medije kot kongresnike in nevladne organizacije je namreč zbodel podatek, da ameriška vojska iraškim novinarjem v Iraku plačuje za objavo pozitivnih novic o ameriški vojski in kritičnih novic o upornikih. Iraški časopisni, radijski in televizijski novinarji si lahko svoj življenjski standard na mesec izboljšajo z dodatnimi 200 dolarji mesečnega honorarja. Številka je sicer okvirna, saj je logika izplačil taka, da je honorar odvisen od samega števila ameriškemu propagandnemu stroju všečnih novinarskih prispevkov.
Doktrina administracije iz Bele hiše o plačevanju novinarjem za ugodno javno podobo sicer izhaja še iz časa druge svetovne vojne. To pa je bila povsem običajna praksa tudi med zadnjimi vojnami na Balkanu in celo med zadnjo reformo izobraževalnega sistema na ameriških svobodnih tleh, kjer danes v spomin na upor Rose Parks proti segregacijski politiki pred 50. leti potekajo številne demonstracije proti tamkajšnji revščini, rasizmu in vojni v Iraku. Več o vsem tem pa naša ameriška dopisnica Lidija Poljaček.
////////////////////////////////////
Brez zveze s s podkupninami ameriških okupatorjev izsiljenimi pozitivnimi poročanji iraških medijev pa je dejstvo, da tamkajšnja demokratizacija ne napreduje. To s stisnjenimi zobmi priznava celo pollegalni iraški predsednik Džalal Talabani, ki je napovedal, da se bo osebno zavzel za izpustitev nemške talke Susan Osthoff. To arheologinjo sicer pogrešajo od prejšnjega petka, pomembno pa je to, da ni niti Talabani pozabil navreči, da je treba ugrabitev obsoditi, ker Nemčija ne sodeluje v vojni in ker talka ni vojaška pripadnica. Celo nemški varnostni strokovnjaki pa so prepričani, da za zadevo ne stojijo islamski ekstremisti, pač pa zgolj priložnostni storilci.
Priložnosti, ki se je ponudila po izgradnji varnostnega zidu na Zahodnem bregu, pa iz rok ne namerava kar tako izpustiti izraelska vlada Ariela Šarona. To je v njenem imenu potrdila pravosodna ministrica Cipi Livni, katere mnenje je, da ni treba biti genij, da bi ugotovili, da bo 650-kilometrski zid vplival na prihodnjo mejo. Zaradi te izjave so sicer že prišle kritikei z izraelskega sodišča, ki je razsodilo, da je zid zgolj začasne narave. S tem naj bi sicer predvsem pomirilo meddržavno sodišče v Haagu, ki je že julija 2004 izdalo za Izrael sicer neobvezujočo razsodbo, da je zid nezakonit in da ga je potrebno porušiti.
Evropske sodne inštitucije naj bi sicer nekoliko pomirila novica, da je naposled tudi Monako kot zadnja, 46. članica Sveta Evrope, včeraj ratificiral Evropsko konvencijo za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin in njene protokole. S tem bo naposled tudi v Monaku, razen če tudi tam še naprej ne bodo obstajali tajni zapori ameriške agencije CIA, med drugim tudi uradno prepovedano mučenje, suženjstvo in prisilno delo.
Pozornost evropskih političnih inštitucij pa je te dni namenjena Ukrajini. Na vrh EU-Ukrajina so odpotovali tako predsedujoči britanski premier Tony Blair, predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko EU Javier Solana ter komisarka za zunanje odnose in evropsko sosedsko politiko Benita Ferrero Waldner. Za vsak slučaj se s človekovimi pravicami v tej državi zaenkrat še ne bodo ukvarjali, glavni dosežek vrha bo, da Ukrajina izpolnjuje tehnične kriterije, da ji lahko Evropska unija podeli status tržnega gospodarstva. Da pa na tudi tej evropski pasji procesiji ne bo manjkal, pa je ponovno poskrbel naš domači predsednik Janez Drnovšek. Uradno je sicer pripotoval na jutrišnji Forum za demokratično izbiro, o tem, kako mu hočeta zunanjepolitične pristojnosti omejiti domača predsednik vlade Janez Janša in zunanji minister Dimitrij Rupel, pa bo že danes potožil Javierju Solani.
Zunanji minister se sicer te dni posveča predvsem pripravam na naglo bližajoči se vrh Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v Ljubljani, ki bo eno od sklepnih dejanj njegovega predsedovanja tej organizaciji. Zaradi orkana OVSE, ki bo v obliki vseh teh silnih delegacij prizadel Ljubljano med 5. in 6. decembrom, so že na udaru predvsem prestolničine hotelske zmogljivosti, posledice pa bo čutiti tudi v prometu okoli Gospodarskega razstavišča. Obeta se zapora voznih pasov na Dunajski in popolna zapora Vilharjeve ceste. Da se Slovenija kot gostiteljica izkaže, bodo domače represivne strukture poskrbele tudi za mogočne varnostne ukrepe.
Te dni pa je v domačih represivnih strukturah še posebej slovesno zaradi praznika Zveze policijskih veteranskih društev ali krajše Združenja Sever, ki se je poimenovalo po tajnem imenu operacije, s katero so leta 1989 preprečili iz Beograda organizirani Miting resnice v Ljubljani in po kateri je dokončno razpadla ranjka država. Več o prazniku in razlogih zanj nam je povedal generalni sekretar Združenja Sever Franc Bevc.
//////////////////////////
Kaj pa temu Združenju, ki je, mimogrede, ne glede na svojo prostovoljno in nepolitično naravo registrirano kar na sedežu notranjega ministrstva na Šefanovi 2, ta dan sploh pomeni?
//////////////////////////
Je to torej naposled uradno priznanje, kdo je dejansko razrušil nekdanjo državo?