Pripravite se na intenzivno srčanje z enim izmed največjih zvočnih inovatorjev sodobne elektronske glasbe.Njegov retro-futurističen svet bomo raziskovali prek projektov Meat Beat Manifesto, Tino Corp. ter najnovejših sintetičnih avantur iz zvočnega laboratorija Jacka Dangersa.
Prisluhnili bomo, kaj ima poba supnega s Consolidated, Disposable Heroes Of Hiphoprisy, Depeche Mode, Public Enemy, Merzbowom, Aphex Twinom,...
Raziskali bomo njegovo skupno udejstvovanje z Benom Stokesom pri založbi Tino Corp.
Masiven zvočni udar vesoljskih razsežnosti pričakujte ta četrtek ob osmih zvečer na vašem priljubljenem radiu.
Nocojšnji DJ Graffiti bodo namenjeni enemu izmed večjih umov elektronske glasbe. Naslednji dve uri radijskega etra bomo prepustili samosvojim zvočnim svetovom Jacka Dangersa - človeka, ki je v precejšnji meri zaznamoval sodobno elektronsko produkcijo in močno vplival na zvok premnogih zvezd elektronske glasbe današnjega pa tudi že napol včerajšnjega dne.
Na začetku se spodobi, da vam zaupamo, kaj vse boste lahko slišali v oddaji. Ob biografskih podatkih, ki vam jih bomo natresali sproti, se bomo bolj ali manj kronološko sprehodili po bogati ustvarjalni poti Jacka Dangersa. Vse od začetkov s skupino Perennial Divide in Meat Beat Manifesto do premnogih sodelovanj z ozaveščenimi ameriškimi industrial hip-hop skupinami iz začetka 90-ih (Consolidated, Disposable Heroes Of Hiphoprisy). posebej se bomo posvetili Dangersovi založbi Tino Corp., ki jo je ustanovil skupaj z video artistom Benom Stokesom v San Franciscu, se sprehodili skozi nekatere eksperimentalne Dangersove izdaje in remikse, vmes pa navrgli še kakšno anekdoto iz koncertnega življenja, pa še kaj se bo gotovo našlo vmes.
JACK DANGERS IN MEAT BEAT MANIFESTO
Jack Dangers se je rodil kot Jack Corrigan v manjšem mestecu Swindon v Veliki Britaniji. Svojo prvo ploščo je izdal leta 1986 s skupino Perennial Divide, ki jo je ustanovil z Johnnyjem Stephensom. Andy Partridge iz skupine XTC, ki je prav tako delovala v Swindonu, je bil njihov producent. Nanj ima Jack lepe spomine in ga, zanimivo, še danes smatra za edinega glasbenega genija, ki ga je imel priložnost spoznati v svojem življenju. V kratkem obstoju zasedbe so izdali nekaj 12" in en dolgometražni album Purge. Žal nismo uspeli dobiti nobene plošče za ponazoritev glasbe, kakršno so ustvarjali Perennial Divide, zato pa vam bomo zdaj zavrteli čisto prvi single, ki sta ga Dangers in Stephens še kot člana kasneje razpadlih Perennial Divide podpisala kot Meat Beat Manifesto. Skladba I Got The Fear.
Serija prvih 12" singlov je povzročila kar lep odziv kritike in postavila na zemljevid novo ime Meat Beat Manifesto. Sprva se je novo zasedbo povezovalo predvsem z industrial sceno. Najbrže zato, ker sta Dangers in Stephens svoje zgodnje posnetke izdajala pri tipični industrial založbi Wax Trax! Ta žanrska oznaka se MBM trmasto drži še danes, čeprav je vmes Dangers opazno spreminjal svoj glasbeni izraz.
Nesrečni požar, ki je zajel studio, v katerem je Dangers hranil master posnetke zgodnjih skladb, je prestavil izid prvega albuma, zato kot prvo dolgometražno izdajo štejemo ploščo ironičnega naslova Storm The Studio. Ta je izšla leta 1988 in je pravzaprav le zbirka štirih singlov v nekaj različnih remiksih. Otvoritveni komad in ena izmed najbolj prepoznavnih tem zasedbe MBM nosi naslov God OD. Ta je kasneje doživela številne reinkarnacije in je bila mnogokrat uvrščena na mikstejp kompilacije priznanih didžejev svetovnega formata (Miss Kittin).
Zgodnji posnetki skupine so bili kasneje hvalabogu restorirani in izdani na albumu Armed Audio Warfare, ki je odličen prikaz zgodnjega zvoka te zasedbe. Precej bolj funky in mnogo bolj raznoliki od klasičnih industrial zasedb tistega časa (Front 242, Skinny Puppy), so MBM že v tistem času nakazovali, kam se bo razvijala njihova godba.
Leta 1990 izdajo drugi album 99%, ki v njihovi diskografiji sicer ne predstavlja vrhunca (v celoti gledano gre za enega njihovih slabših izdelkov), a vseeno se na njem nahajata dve odlični skladbi Psyche-Out in Dogstar Man/Helter Skelter, ki jasno nakažeta, da se MBM vedno bolje počutijo v studijskem okolju, kjer imajo na voljo vse sorte priprav za oblikovanje zvoka. To seveda velja predvsem za njihovega "oblikovalca zvoka", Jacka Dangersa. Hitri hip-hop beati, odebeljeni s poplesavajočimi bas linijami, se borijo za prostor s penetrirajočimi sintesajzerskimi riffi. Dangersovo petje je zreducirano na zgolj preteča opozorila in vzklike. Podvojeni beati in sintove perkusivne linije končno eksplodirajo v orgazmični juhi za možgane. Takšne muzike takrat ni delal nihče drug.
Naslednji album Satyricon (1992) je nadaljeval s produkcijsko odličnostjo MBM, vendar je na njem že zaznati Dangersovo spogledovanje s plesno sceno. Skladbe so tokrat bolj melodične, techno in trance direktive so več kot očitne. Na njem se pojavi tudi elektronska himna Original Control, v kateri Dangers pravi "I Am Electro" in profetsko naznani "novo dobo".
Z albumom Satyricon se je Dangers vsaj nekoliko otresel industrial oznake, ki ga je spremljala vse od začetka. Z naslednjim, dvojnim albumom Subliminal Sandwich, pa se je končno zasidral med elito elektronskih producentov in skladateljev. Množica gostov, med njimi tudi Keith Dobson v skladbi Asbestos, Lead, Asbestos, jasno kaže na njegovo mesto znotraj elektronske scene.
Čeprav vedno bolj spreten v svojem obvladovanju najnovejših zvočnih naprav, pa Dangers vseskozi ostaja tudi zagovornik analognega zvoka in organskosti v elektronski glasbi. Sam je nekoč razložil: "Mislim, da je zelo pomembno miksati tehnologijo z organsko estetiko. (V glasbi) Ne smeš dopustiti, da te kontrolirajo mašine."
Naslednji album, Actual Sounds + Voices (1998), kakor pove že njegov naslov, je pomenil še korak dlje v vedno bolj organski zvok MBM. Lista gostov, ki so v živo odigrali svoje instrumente, je mdr. sestavljena tudi iz dveh članov Hancockovih Headhuntersov in Laswellovega bobnarja iz zasedbe Praxis. Z njim je Jack Dangers ustvaril pravo kohezivno vez med takrat še vedno zelo močno ločenima svetovoma elektronske in organsko-akustične glasbe. Znova je bil Dangers eden izmed prvih.
Po tem prelomnem albumu je šel, zdaj že bolj ali manj Dangersov solo projekt, Meat Beat Manifesto na daljši počitek. Mnogi so te pionirje sodobne elektronske glasbe že praktično odpisali, nakar je leta 2002, po štirih letih premora, Jack Dangers zopet udaril. Opremljen s svojo novo pridobitvijo, legendarnim EMS-ovim Synthi 100 sintesajzerjem (kot zanimivost lahko povemo, da je s to napravo velikosti povprečne dnevne sobe, nastajala zvočna podoba legendarne BBC-jeve serije Dr. Who, med komaj nekaj izvodi te gromozanske pošasti, ki so jih naredili, pa se je eden še v železnih časih menda znašel tudi na Radiu Beograd), je našel nov navdih za obuditev projekta MBM. Album R.U.O.K.? postavlja Dangersa zopet na nov nivo. Gre za zvočno mojstrovino brez primere. Überlord breakbeata, kakor so ga poimenovali njegovi feni, je s tem albumom dokazal svoje mojstrstvo v postavljanju zvoka ter produciranju in miksanju glasbe. Kasneje je R.U.O.K.? izdal še v nadgrajenem DVD formatu s prostorskim zvokom. Presunljiva izkušnja.
Opazno se je razširil tudi diapazon Dangersovih glasbenih motivov. O vplivu EMS-ovega sintesajzerja smo že govorili, precej očitno pa se pozna tudi vedno večji vpliv klasičnih avantgardnih skladateljev iz 50-ih in 60-ih let, ki jih je medtem Jack pričel odkrivati in se navduševati nad njimi. Skladbe na albumu R.U.O.K.? zvenijo precej drugače od zgodnejših stvaritev, precej bolj resno, če že hočete. Tudi zaradi tega, ker se je medtem Jack rešil bremena svoje prejšnje založbe in od tu dalje ustvarja kot povsem neodvisen kreativec.
Z zadnjim albumom At The Center, ki je izšel pri založbi Thirsty Ear leta 2005, zopet ruši pregrade "tipičnega elektronskega glasbenika". Tokrat je svoje vedno bolj eksperimentalne zvočne stvaritve spojil z jazzovsko virtuoznostjo njujorških downtown glasbenikov, flavtista Petera Gordona, bobnarja Davea Kinga in klaviaturista Craiga Taborna. Skupaj z njimi je Dangers dokazal, da se lahko druži in ustvarja tudi v drugih glasbenih sferah, ne samo znotraj elektronskega sveta, za Thirsty Ear-ovo zbirko Blue Series pa je ustvaril povsem reprezentativen izdelek. Tudi brez pretirane pompoznosti, v kakršni uživa npr. DJ Spooky.
JACK DANGERS IN OTALI PROJEKTI
Po albumu Satyricon, ko so bili Meat Beat Manifesto na vrhuncu svoje slave, se je Jack Dangers leta 1994 odločil preseliti v San Francisco. V tistem času je veliko sodeloval s politično angažiranimi industrial hip-hop bendi iz Bay Area-e, zato se je odločil za tako potezo. V Marinu je osnoval snemalni studio Tapelab, v katerem je lahko potešil svojo veliko zbirateljsko vnemo. Dangers je velik ljubitelj starih, analognih sintetizatorjev in tudi lastnik enega izmed zadnjih delujočih Synthi 100 na svetu.
V novem okolju se je sprva gibal v politično ozaveščenih sferah. Sam je velik zagovornik vegetarijanstva in pravic živali, v glasbeno kreativnem smislu pa je našel somišljenike v takrat izredno priljubljenih družbeno ozaveščenih hip-hop bendih tistega časa. Vsi ti bendi so v Dangersovih kreacijah zaznali potrebno ostrino za svoje besedne umotvore. Plošče, kot so Play More Music (Consolidated), Hypocrisy Is The Greatest Luxury (Disposable Heroes Of Hiphoprisy) in He Got Game (Public Enemy) so rezultat tega sodelovanja. Poleg tega se je družil tudi s turntablerskim kolektivom Future Primitive Sound, za katere je produciral in miksal njihove rokohitrske umotvore.
Beseda o virtuoznem studijskem mojstru se je kaj hitro razširila po glasbenem svetu, zaradi česar je po Dangersu vladalo veliko povpraševanje. Naročila za remikse skladb je dobival celo od takih veličin, kot so Depeche Mode, Nine Inch Nails, David Bowie, The Shamen, Banco De Gaia, David Byrne, Rush in Lacuna Coil (nekatere izmed njih je zbral na plošči Pro.File Vol.1 Remix Collection). V iskanju pravega miksa pa se je vseskozi ukvarjal tudi z remiksiranjem lastnih skladb, bodisi tistih, ki jih je podpisal kot Meat Beat Manifesto, ali pač kot kakšen drug projekt. S čimer se odpira novo poglavje v zgodbi o Jacku Dangersu.
JACK DANGERS IN TINO CORP.
Založbo Tino Corp. je Dangers ustanovil skupaj z video-artistom Benom Stokesom in producentom Mikeom Powellom. Sprva je bil Tino Corp. kanal preko katerega je svojo muziko razširjal Tino. Misteriozna figura v podobi črnskega tolkalca iz Kube, ki naj bi se le nekajkrat pojavil na ozemlju Združenih držav in tu posnel material za serijo Tino's Breaks. Izšlo je šest volumnov inštrukcijskih albumov z vsakič novim stilom bobnanja, ki so bili tematsko obarvani (npr. Božič, Mambo, Dub, Noč čarovnic). Vse skupaj je bila potegavščina oz. samo vizualna plat projekta, ki sta se ga lotila Jack Dangers in Mike Powell, zanjo pa je bil zaslužen vizualni artist Ben Stokes. Po glasbeni plati je serija Tino's Breaks pomenila pravo osvežitev v plesni muziki. Pulzirajoče bas linije, eksplozivni, telesa premikajoči subi in nikoli prej slišani sintetizirani zvoki so elektroniko v produkcijskem smislu dvignili na nek povsem drug nivo.
Založba Tino Corp. je izdala še nekaj drugih projektov: Bo Square in D.H.S., poleg tega pa tudi nekaj manjših izdaj še vedno živega projekta Meat Beat Manifesto. Dejansko je v vseh primerih šlo za omenjeno trojico ustvarjalcev, ki so se skrivali za različnimi imeni. D.H.S. (Dimensional Holofonic Sound) je postal znan po veliki plesni uspešnici House of God, ki je v svojem življenju doživela nešteto remiksov, pojavljala pa se je in se še vedno tudi v setih najbolj znanih svetovnih didžejev (npr. Miss Kittin).
Založba Tino Corp. je zanimiva še po eni plati. V svoji založniški vnemi so se lotili projekta Flexidisc. Znanstveno-izobraževalna divizija založbe Tino Corp. je izdajala glasbo in ostale zvočne vsebine na flexidiskih - tankih listih acetata, ki se lahko predvajajo na običajnem gramofonu. Zaradi nizke cene je to idealen medij za intervjuje, razne študije zvoka in ostale eksperimente. Prvi flexidisk je bil dodan kot bonus EP-ju Eccentric Objects, ki ga je Dangers izdal pod psevdonimom Meat Beat Manifesto. Načrtovali so še nekaj podobnih izdaj, vendar neke revolucije s tem niso povzročili.
Komentarji
komentiraj >>