Četrtek, 22. 12. 2005
MarioB
Najbrž bo ime zasedbe, ki jo gostimo v današnji oddaji, nekaj pomenilo le starejšim poslušalcem Radia Študent ter tistim, ki bolj zavzeto spremljajo dogajanje na domači alternativni sceni. Na lepem prijazni mutant je kajpak novodobna inačica zasedbe Na lepem prijazni, ene bolj samosvojih protagonistk slovenske novovalovske scene iz osemdesetih let. Prvotna zasedba se je sicer zbrala leta 1978, opozorila nase tako slovensko kot širšo jugoslovansko publiko s singlom, uspešnico Faeton – ki je bil leta 1979 v jugoslovanskem glasbenem mesečniku Džuboks izbran za drugi singl leta – ter albumom prvencem, posnetem leta 1980, le leto preden so se odločili za dolg, a – kot zdaj kaže – začasen premor ... (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, četrtek, 22. 12. 2005
Na lepem prijazni mutant - Potaplja se raj/Paradise Drowning (Nika, 2005)
Najbrž bo ime zasedbe, ki jo gostimo v današnji oddaji, nekaj pomenilo le starejšim poslušalcem Radia Študent ter tistim, ki bolj zavzeto spremljajo dogajanje na domači alternativni sceni. Na lepem prijazni mutant je kajpak novodobna inačica zasedbe Na lepem prijazni, ene bolj samosvojih protagonistk slovenske novovalovske scene iz osemdesetih let. Prvotna zasedba se je sicer zbrala leta 1978, opozorila nase tako slovensko kot širšo jugoslovansko publiko s singlom, uspešnico Faeton – ki je bil leta 1979 v jugoslovanskem glasbenem mesečniku Džuboks izbran za drugi singl leta – ter albumom prvencem, posnetem leta 1980, le leto preden so se odločili za dolg, a – kot zdaj kaže – začasen premor.
Band, ki se je sedaj reinkarniral po kar 24 letih nedelovanja, je bil za tiste, že tako drugačne čase, še dodatno drugačen. Njegovo glasbo bi težko vkalupili v takrat obstoječe smernice. Po svoje so sodili v novi val, po drugi strani pa so na zelo prepoznaven način nadaljevali ideje art rocka iz sedemdesetih s slišnimi navezavami na šestdeseta leta, njihov zvok pa je še zlasti določala nagnjenost k jazzovskim rešitvam.
Band so v prvotni zasedbi sestavljali Andrej Trobentar, Vojko Aleksič, Tomaž Sršen, Roman Škraba in Polde Poljanšek, v poznejših obdobjih pa sta v bandu med drugimi igrala Al Stone in Andrija Pušić; slednji je, mimogrede povedano, brat Antonija, veliko bolj znanega kot Rambo Amadeus. V današnji, zmutirani zasedbi sta le dva člana starega banda, a to sta ključna avtorja, pevec in tekstopisec Andrej Trobentar ter kitarist in avtor glasbe Vojko Aleksič.
Omenjena, ki sta oba sicer tudi slikarja, sta za vnovično vstajenje sestavila številčen nabor glasbenih gostov, tako da je nov album Potaplja se raj posnela četica trinajstih glasbenikov. Med slednjimi najdemo celo Ota Pestnerja in Tinkaro Kovač, ki sta poskrbela za nenavadne, osvežene in zelo učinkovite različice starih uspešnic Faeton in Lisica.
Glasbeno se band giblje v podobni težko določljivi glasbeni mešanici, iz katere znova pronicajo navezave na art rock in jazz, a tokrat morda z malo bolj jasnimi jazzovskimi prvinami ter tudi s suverenim preizkušanjem v psihedeličnem rocku, v slogu Franka Zappe.
Poleg omenjenih starih komadov v novih kožuhih (Faeton najdemo celo v dveh, slovenski in angleški različici) se tudi v kakšnih drugih komadih navežejo na preteklost, denimo naslov komada Globalna infekcija jasno aludira na komad Marginalna infekcija s prvega albuma.
Na novem albumu pa je – za razliko od prvenca – veliko inštrumentalnih komadov, med katerimi jih je nekaj, ki s svojim poudarjenim feelingom jazzovskega fusiona nekako rahlo porušijo tok albuma. Komadi z besedilom imajo namreč čisto posebno, »šekasto« ritmiko, zapeljujoče basovske linije, aranžmaji pa so polni posrečenih sprogramiranih učinkov.
No, ko se izognemo par inštrumentalnim komadom, ki jim sicer ne moremo odrekati brezhibne izvedbe, nam album Potaplja se raj nudi paleto odlično odigrane, zasnovane, zaranžirane in sproducirane glasbe zasedbe, ki po eni strani spretno korespondira z lastno preteklostjo, po drugi strani pa – še zlasti v zvoku in aranžmajih – še bolj spretno lovi korak s sedanjimi glasbenimi smernicami ter se poigrava tako z nu jazzom, funkom, bluesom, eksperimentalno elektroniko in soundtrackom.
Večina naštetega je bila prisotna že v prvi inkarnaciji banda, tako da nikakor ne gre za kakršnokoli lovljenje trenda; kje pa, band je v bistvu med redkimi pri nas, ki zna vse vplive ponotranjiti in jih spraviti v popolnoma prepoznaven izraz. Upajmo, da bodo vso to samosvojost in kakovost znali prenesti tudi na oder, saj sta Trobentar in Aleksič že zbrala okrog sebe ekipo mlajših glasbenikov, ki zna dokaj kmalu obiskati tudi vaš kraj.
Oddajo sem pripravil Mario Batelić.
Komentarji
komentiraj >>