15. oktobra leta 1997 so v vesolje izstrelili sondo z imenom Cassini-Huygens. Cilj okoli tri in pol miljarde kilometrov dolgega potovanja je bil na -180 stopinj celzija ohlajeni Saturn, ki ga je naprava julija 2004 tudi dosegla. Potem ko je uspešno prečkala Saturnove prstane, se je decembra sonda razdelila na orbiter Cassini in sondo Huygens. Prvi sedaj kroži okoli Saturna, slednja pa je v začetku letošnjega leta pristala na največji izmed 33 znanih lun tega planeta.Ta luna se imenuje Titan ... (v celoti...)
Radio študent
glasbena redakcija
Tolpa bumov, recenzija albuma
Torek 27.12.2005, 19:00
300.00 vk - Titan
*15. oktobra leta 1997 so v vesolje izstrelili sondo z imenom Cassini-Huygens. Cilj okoli tri in pol miljarde kilometrov dolgega potovanja je bil na -180 stopinj celzija ohlajeni Saturn, ki ga je naprava julija 2004 tudi dosegla. Potem ko je uspešno prečkala Saturnove prstane, se je decembra sonda razdelila na orbiter Cassini in sondo Huygens. Prvi sedaj kroži okoli Saturna, slednja pa je v začetku letošnjega leta pristala na največji izmed 33 znanih lun tega planeta.Ta luna se imenuje Titan, iz nje pa smo že dobili prve posnetke in atmosferske meritve. Iz ene izmed bolj misterioznih slik je razvidna velika svetla lisa neznanega izvora, katere obstoj si zaenkrat še podajajo različne znanstvene teorje. Prav tako je v fizikalne misterije zavitih še veliko stvari v zvezi s to odpravo, o globalnem pomenu le-te pa priča podatek, da so se projekta s skupnimi močmi lotili NASA, Evropska vesoljska agencija ter Italijanska agencija ASI. Če v sovjo sliko o Saturnu, njegovih prstanih in lunah umestimo še čudne in zanimive opazke, npr. iz satelita Enceladus, ki je na polih toplejši kot na ekvatorju, ali o atmosferi satelita Titan, ki je zelo podobna Zemljini v svoji začetni fazi, zraven pa uporabimo še malo neukročene otroške domišljije, še iz časa ko smo z lego kockami odkrivali lune kuhinjskega lustra, dobimo svojo lastno verzijo Vesoljske odiseje ali Solarisa, ki seveda hrepeni po zvočni podlagi. Ker pa naša domišljija presega okvire znanstvene fantastike, bi za soundtrack potrebovali zajetno paleto ušesnih dražejev. 300.000 različnih zvokov bi bilo verjetno dovolj.
7-letno popotovanje, ki še zdaleč ni končano, je uglasbil ustanovitelj in možgan skupine Laibach Dejan Knez. Soundtrack za odpravo je skompresiran na slabih 58 minut, na njem pa piše 300.000 vk, Titan. Titan je 4. album pod imenom 300.000 vk, izšel pa je na založbi Nika. Prvi album Paracelsus je nastal leta '94 v sodelovanju s Petrom Mlakarjem, drugi z naslovom Also Sprach Johannes Paul 2. je sledil leta '96, tretji pa je pred 5 leti v javnost prišel pod naslovom Hard drive. Zvrst, ki je zajemala prve tri plošče, je po besedah NSK-jevcev nihala med sataničnim tehnom, sacred tehnom in HD oziroma hard drive ali historical dialectical tehnom. Elementi techna so vsekakor prisotni tudi na novem albumu, vendar pa so za razliko od prejšnjih neumornih razturpiranj s 150-imi udarci na minuto izraženi izredno implicitno. Vsi komadi so delo 300.00vk, na prvem pa je sodeloval še producent Dejan Savič.
Zvočnih izbruhov na albumu Titan se ne da pospraviti v kakšen manjši predal, zato jo bomo dali kar v veliko omaro z napisom elektronska eksperimentalna glasba. Na albumu se prepletajo na videz zelo nekompatibilne zvrsti, med najbolj izstopajočimi pa so temačni ambienalni droni, techno, psihadelični trance in idm. Čez album najbolj izstopajo pokrivinčeni, upognjeni in ciklični trance zvoki, ki imajo svoje bližnje sorodnike v acid glasbi. Da pa se stvar še bolj nagiba k acid trancu, priča tisti značilni trance flow, ki se kaže v nekaterih komadih. Drugi komad ima celo bas linijo zelo podobno novejšim stvaritvam in tudi struktura komada, kopičenje zvokov, prehodi in nato sproščanje energije se sklada z ogrodjem psihadeličnega trensa. S tem da je potrebno poudariti, da je bas linija v novodobnem trensu v grobem sestavljena iz dveh komponent: eno je beat, drugo pa je ponavljajoča se, zaloopana in seveda modificirana bas kitara. In prej je bilo govora o slednji, saj na novem albumu ni več nobenih štanc ritmov. Prav tako se tudi techno kaže brez svojega najbolj razpoznavnega predstavnika, to je lomastečega basa in protifazno basu naravnanega hi-hata. Namesto tega so na albumu Titan prisotni in ojačani v tehnu bolj subtilni in skriti zvoki, kateri svoj pomen dobijo šele na plesišču, ko skozi noč iz ozadja stopijo naprej in dobijo vlogo glavnega akterja, ki je v nasprotju s surovo platjo tehna prijazen in vesel. Vendar ne gre toliko za same zvoke kot za strukturo, urejenost tonov, ki človeka spravijo v zibajoče se razpoloženje. Vse to je požegnano še z gothično vodo in na grobo zbrušeno z industrialno tehniko.
Ritmi na albumu so večinoma hipnotični in obdelani z najbolj esencialnim efektom v električni muziki, delay-em. So bolj preprosti in se še zdaleč ne približajo kompleksnosti idm-a. Za veliki magnet, ki poslušalca posrka v vesolje, pa skrbijo temačni in misteriozni droni.
Titan je torej plata, ki je šla v svojem eksperimentiranju precej daleč. V osnovni, razstavljeni zvočni obliki ne gre za nič novega, kot celostna podoba pa album deluje izvirno in originalno. In dandanes je vse preveč nekih glasbenih permutacij, ki se v svojem lovu za unikatnostjo izgubijo v morju nezdružljivih ali po domače smrdljivih načinov kombiniranja raznih zvrsti. Ta teren je torej spolzek in strm in za spust po njem je treba imeti jajca. Če pa se hočeš izogniti padcu, rabiš še izkušnje, znanje in občutek. In kot boste lahko slišali v nadaljevanju, Dejanu Knezu tega ne manjka.
Tadej
Komentarji
komentiraj >>