Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 25.12.´05, 14.00: Božič (2310 bralcev)
Nedelja, 25. 12. 2005



V današnjih Cigulah se bomo posvetili različnim obrazom, ki si jih je skozi pretekla obdobja natikal božični praznik. Različna obdobja so ga slikala v različnih ideoloških barvah, a zanimivo je, da božič vse do danes ostaja eden najpomembnejših mejnikov v strukturi cikličnega življenja družbe. Danes nam večini predstavlja praznik, s katerim častimo nuklearno družinsko srečo in s tem ciklično potrjujemo pripadnost nacionalno-državni družbeni ureditvi, katere temeljni sestav je. Še pred časom, ko je dominantni nadzor nad dušami ljudi posedovala cerkev, pa je božič pomenil konstitutiven spomin na začetke krščanstva. S spominom na Začetnika se je začelo štetje krščanske zgodovine (uganili ste, tradicija s tem svetom še ni bila pretrgana), kar pa spet ne pomeni, da božič svoje zgodovine tudi pred tem ni že imel... (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Cigule migule: 25. 12. 2005

*V današnjih Cigulah se bomo posvetili različnim obrazom, ki si jih je skozi pretekla obdobja natikal božični praznik. Različna obdobja so ga slikala v različnih ideoloških barvah, a zanimivo je, da božič vse do danes ostaja eden najpomembnejših mejnikov v strukturi cikličnega življenja družbe. Danes nam večini predstavlja praznik, s katerim častimo nuklearno družinsko srečo in s tem ciklično potrjujemo pripadnost nacionalno-državni družbeni ureditvi, katere temeljni sestav je. Še pred časom, ko je dominantni nadzor nad dušami ljudi posedovala cerkev, pa je božič pomenil konstitutiven spomin na začetke krščanstva. S spominom na Začetnika se je začelo štetje krščanske zgodovine (uganili ste, tradicija s tem svetom še ni bila pretrgana), kar pa spet ne pomeni, da božič svoje zgodovine tudi pred tem ni že imel.

Osnova božičnega praznika je zimski solsticij. Raziskovalci slovanske mitologije (tj. predkrščanskega religioznega sistema našega prostora) na osnovi folklornega gradiva in starih pravnih listin najdaljšo noč v letu povezujejo z rojstvom boga vegetacije. Bog, ki na pomlad »odklene« vode (se pravi omogoči dež, ki vzpodbudi vegetacijo), sliši na ime Jurij. Da, govorimo o Juriju, ki se ga z raznimi jurjevanji in kresovanji čez leto spet pospešeno spominjamo in čigar življenjski ciklus se vsako leto začne z zimskim solsticijem in konča z jesenskim enakonočjem. Jurij je poseben v tem, da ima sposobnost prehajanja vodá, ki so včasih predstavljale ločnico med tem svetom in svetom mrtvih, s čimer pa poskrbi, da se nekaj dogaja tako v tem svetu kot na onem. Kaj bi življenje brez vode? Ali pa: kaj bi življenje brez smrti?

Krščanstvo, ki je prekrilo marsikateri pred njim obstoječi praznik in ga napolnilo s svojim izborom pomenov, pri rojstnem dnevu boga ni »izumljalo tople vode«. S časom so ljudje pozabili Jurija in v pesmih povzdignili Jezusa; a kljub zelo drugačni zgodbi in družbenem pomenu (ali pa prav zaradi njiju) Jezus še dolgo ni izkoreninil predkrščanskih navad in šeg, ki so jih ljudje izvajali ob božiču. Za prvo polovico 20. stoletja lahko beremo, kako so ponekod tresli sadna drevesa in čarali kokoši, da bi njihove vegetacijske sposobnosti v naslednjem letu dobro uspevale. Poleg različnih čarovnij za rodovitnost so bile ob božiču popularne tudi tiste, kjer je kot glavna akterka nastopala voda, saj so ljudje verjeli, da ima ob božiču čarobno moč. Hočeš - nočeš: kljub Jezusovem rojstvu Jurij še dolgo ni izginil na drugi svet.

Preden zaključimo to božansko komedijo se za trenutek ustavimo pri etimologiji besede »bog«, ki pravzaprav stoji za pomanjševalno izpeljanko – »božič«. Beseda »bog«, ki od sanskrtskega »bhagah« dalje označuje mesta razdeljevanja oziroma darovanja do prihoda krščanstva, ni obstajala kot oznaka za samostojno entiteto. Poznana je bila le kot pridevnik: npr. »ta, ki podeljuje«. Če je bil v nekem obdobju eden od darovalcev Jurij s svojo vodo, je kasneje na mesto Edinega, ki je daroval sebe, stopil Jezus. Oba sta pomenila vzor za določen ideološki red in pomenski svet človekovega življenjskega ciklusa. Skozi njuna praznika so se uteleševale vrednote, ki sta jih zastopala. Dobro – vsaj Jezus svoje še vedno prepoznavno uteleša. A to ne pomeni, da se na nebesnem svodu ne dogaja nič novega. Kdo je dandanes tisti, ki v božičnem času največ podeli in nagradi? Ime ima dobro izbrano, multinacionalne institucije prihajajočega družbenega reda pa ga enostavno obožujejo. »Kako krepko se boš zasidral… ata Božiček«?

Sklenimo današnji spomin na rojstvo novega boga z božično kolednico Jaz sem pa urca slišal. Pesem sicer diha po krščansko, vendar se je v njej znašlo še tako pogansko ime, kot je Jurček.

CD: Winter Kolednica: Seasonal carols from Slovenia, Jaz sem pa urca slišal (št. 3)

Zala Pezdir


Komentarji
komentiraj >>