Četrtek, 29. 12. 2005
bruc
Supersuckers so se že leta 1999 z naslovitvijo dvojne kompilacijske plošče “How The Supersuckers Became The Greatest Rock and Roll Band In The World”, ki je izšla pri sloviti založbi Sub Pop, malo za šalo in malo za res proglasili za najbolj imeniten rock’n’roll band na svetu. Bleščeča titula po več kot petnajstih letih vztrajnega “rockanja” in “rolanja” kljub izdatni meri samoironije postaja neke vrste realnost, ki jo zadnja leta bolj ali manj upravičujejo tudi številni koncertni posnetki te izredno zanimive seattleske zasedbe... (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Oddaja RŠ koncert
Četrtek: 29. december 2005 ob 23.00
Supersuckers – Mid-Fi Field Recordings vol. 2: Live at the Magic Bag, Ferndale, Michigan (Mid-Fi Recordings; 2004)
*Supersuckers so se že leta 1999 z naslovitvijo dvojne kompilacijske plošče “How The Supersuckers Became The Greatest Rock and Roll Band In The World”, ki je izšla pri sloviti založbi Sub Pop, malo za šalo in malo za res proglasili za najbolj imeniten rock’n’roll band na svetu. Bleščeča titula po več kot petnajstih letih vztrajnega “rockanja” in “rolanja” kljub izdatni meri samoironije postaja neke vrste realnost, ki jo zadnja leta bolj ali manj upravičujejo tudi številni koncertni posnetki te izredno zanimive seattleske zasedbe.
Eddie Spaghetti v uvodu skladbe “That Is Rock’n’roll” iz koncertnega albuma, ki ga nocoj predstavljamo, trdi, da je bil najprej “rock” in potem, ko so iznašli kolo, se je vse skupaj pričelo “rolati” in to je v domeni zgodbe o Supersuckers esenca njihovega ustvarjanja in hkrati tudi simbolična strnitev njihove zgodovine.
Prvi poskusi “rockanja” Supersuckerjev segajo v leto 1988, ko so v Tusconu v Arizoni pričeli s preigravanjem obdelav različnih hard rock in punk rock bendov, kot so bili na primer AC/DC, Nazareth in Dead Boys. Takrat se je peterica imenovala The Black Supersuckers, a kaj kmalu so odpustili svojega prvega pevca Erica Martina in ostali so Eddie Spaghetti, ki je poprijel za bas in prevzel funkcijo vokalista, kitari sta igrala Dan “Thunder” Bolton in Rontrose Heathman, bobnar pa je bil Dancing Eagle. Ker v prostranstvu Arizone niso bili preveč zadovoljni z odzivi na svoje muziciranje, so spakirali kovčke in se konec osemdesetih odselili v Seattle, kjer se je ravno v tistem času odvijal zvočni bum “grungea”. Podpisali so pogodbo z znamenito založbo Sub Pop in z odličnim, a žal nekoliko spregledanim prvencem “Smoke of Hell” iz leta 1992 zakoračili v svojo bleščečo rock’n’roll prihodnost. Svoje rockovske korenine so istega leta zabeležili tudi na kompilacijskih “demo” posnetkih pod naslovom “The Songs All Sound the Same”, kjer najdemo njihove prve avtorske komade in obdelave bendov Motörhead, Dead Boys, Nazareth in tudi hudomušno izvedbo Madonnine skladbe “Burning Up”.
Supersuckers so na mednarodno punk rock sceno vnesli veliko mero pozitivne energije, zafrkancije ter blišča, ki so ga osvojili v času svojega najstniškega navduševanja nad hard rockom in heavy metalom. Ob vsem tem niso pozabili na močno tradicijo countryja, ki je zaznamovala njihovo rodno okolje arizonskega Tuscona. Iz leta v leto so nadgrajevali svojo glasbeno vizijo in presenečali s svojimi glasbenimi izdajami. Leta 1994 so svoj prepričljiv in energični punk rock izpopolnili na ploščku “La Mano Cornuda”, sledil je nekoliko manj prepričljiv album “The Sacrilicious Sounds of the Supersuckers”, leta 1997 pa so kar močno razjezili svoje kratkovidne punk rock “fane” z odlično interpretacijo countryja na albumu “Must’ve Been High”. Ta je predstavljal po naši presoji ključno točko razvoja njihovega zvoka, saj so z njim dokončno izoblikovali občutek za melodiko in dinamično strukturo svojih skladb. Bend je v tistem času začel nastopati z dvojnim programom. Pojavljali so se na punk rockovskih odrih, v svoji punk’n’roll maniri, in hkrati zelo uspešno nastopali tudi na country koncertih, za bolj prefinjeno publiko. Odzivi kritikov so bili sicer mešani in izoblikovala sta se dva tabora: prvi je bil neizmerno navdušen nad njihovim početjem, drugi je sovražil vse, kar je bilo povezano z njihovim delom po njihovem prvencu.
Kako so se torej Supersuckers razvili v enega od zanimivejših sodobnih rock’n’roll bendov? Navduševali so z odličnimi koncertnimi nastopi, presenečali so s svojimi glasbenimi izdajami in niso dovolili, da bi širša javnost vplivala na njihovo razumevanje rockovske izraznosti. Leta 1999 so ponovno navdušili z enim od najbolj prepričljivih rock’n’roll albumov prejšnjega desetletja z naslovom “Evil Powers of Rock’n’roll”. Medtem so ustanovili svojo založbo Mid-Fi Recordins, pod katero so zapisali naslednjo obrazložitev: “It’s not hi-fi, it’s not low-fi, it’s mid-fi and it’s pretty good”. Ta šaljivi citat dokazuje, da fantje premorejo zvrhano mero pozitivnega humorja in hkrati odseva tudi realnost njihovega početja, kar je dokazano tudi na njihovem prepričljivem zadnjem studijskem albumu “Motherfuckers Be Trippin’”. Vmes so začeli pospešeno beležiti svoje koncerte in nocoj bomo poslušali drugi del njihovih terenskih posnetkov, kot jih sami poimenujejo. Nastali so leta 2004 na koncertu v Ferndaleu v Michiganu in nosijo podnasov “Live at the Magic Bag”. Letos so izdali tudi prvi del koncertnih posnetkov, ki so jih naslovili “Mid-Fi Field Recordings Vol. 1: Live at the Tracktor Tavern, Seattle, Washington”, toda z njimi se bomo ukvrajali ob kakšni drugi priložnosti.
Nocoj bomo slišali realno koncertno zvočno podobo enega od pomembnejših sodobnih rock’n’roll bendov, ki zelo uspešno prepleta zgodbo hardrockovskih kitarskih “riffov” s punkrockovsko gorečnostjo in izostrenim občutkom za tradicijo ameriških popularnih godb. Vse te prvine popestrijo z nevsiljivimi zafrkancijami in komentarji med svojimi skladbami in svoj nastop nadgradijo v prvovrstno rock’n’roll veselico, kar so pred letom dni dokazali tudi pri nas, na koncertu v KUD-u France Prešeren.
Zvok na obravnavanem albumu je zadovoljiv in predstavlja Supersuckers v pravi luči. Da imamo opraviti z eno od najproduktivnejših rock’n’roll atrakcij sodobnega časa, potrjuje tudi zelo pester izbor skladb iz praktično vseh različnih obdobij delovanja. Dokler se veseljaški in razigrani Supersuckerji ne vrnejo v bližino slovenskih koncertnih odrov, se potešimo z obsežnim izborom osemnajstih skladb od skupno dvaindvajsetih, ki se znajdejo na koncernem albumu “Live at the Magic Bag”.
Žal moramo zaradi omejitve s časom izpustiti zadnje štiri skladbe: “Pretty Fucked Up”; “That Is Rock’n’Roll”, ki smo jo slišali v podlagi; “Jailbreak” in “Born With A Tail”, slišali pa bomo naslednje:
“Intro: Play Some Rock’n’Roll”; “Rock’n’Roll Records (Ain’t Selling This Year)”; Rock Your Ass”; “Bad, Bad, Bad”; “The Evil Powers Of Rock’n’Roll”; “Creepy Jackalope Eye”; “Bruises To Prove It”; “Supesucker Drive-By Blues”; “I Want The Drugs”; “Bubblegum & Beer”; “My Victim”; “Luck”; “Dirty Roads, Dead Ends & Dust”; “Fisticuffs”; “Gone Gamblin’”; “How To Maximize Your Kill Count”; “Goodbye”; in “(fake encore – U.S. patent pending)”.
Uživajte!!!
Bruc
Komentarji
komentiraj >>