Četrtek, 12. 1. 2006
Bozji_dar
Če bi plošča Where's Black Ben? izšla nekje v drugi polovici devetdesetih, ko je bila eklektičnost glasbenega izraza ena izmed najbolj cenjenih lastnosti glasbe, bi prav gotovo bila ovešena z mnogoterimi oznakami odličnosti. V obdobju ko se je glasba odpirala mnogim žanrskim vplivom na vseh ravneh, bi bila nenadomestljiv člen v zbirkah glasbenih navdušencev. A prizajmo si, Need New Body v letu 2005 niso več to, kar so oz. bi lahko bili takrat. Danes se njihova zadnja plošča vse prelahko izgubi v poplavi podobnih glasbenih vsebin, pa ne nujno zaradi kvalitete glasbe, ki se nahaja na njej.V prijetno raztreseni plošči se ni težko izgubiti. Obilica glasbenih žanrov in raznoterih zvokov se posrečeno dopolnjuje v sinergično učinkujočo celoto. Zdi se, da so se fantje iz skupine kar nekaj časa ukvarjali s tem, kako tako raznolike komade spraviti skupaj. Na plošči najdemo kar nekaj miniaturnih skladb, ki imajo točno določeno mesto. Služijo tekočim prehodom med dvema povsem drugačnima skladbama, spet drugič pa nastopajo kot členi večdelnih skladb. Žanrsko se fantje neobremenjeno sprehajajo po mnogoterih žlahtnih sortah iz sveta glasbe. Od lahkotnega indie rocka do apalaških korenin, od ko mitralja ropotajočih bobnov, do freejazz izlivov, vmes, natančneje v skladbi Peruvidia, pa si privoščijo še spogledovanje z južnoameriškimi vplivi. Skratka, vplivov na pretek, marsikdo bi rekel, da že kar preveč.
Že vse od začetkov skupine, še kot Bent Leg Fatima, so bili fantje iz zasedbe Need New Body naklonjeni mešanju raznorodnih glasb v svojem hrupnem izrazu. Njihov stalni spremljevalec je bil vseskozi tudi svojevrsten smisel za humor, ki se lepo odraža na njihovih ploščah, zaradi katerih so si v podzemnem svetu že dolgo nazaj prislužili oznako »kultno«. Do njihovega zadnjega albuma Where's Black Ben? je njihova kultna avreola sicer že dodobra zbledela, a vendarle z njim Need New Body stopajo korak dlje z izvrstnim spajanjem kvalitetnih pesmi in bebavega humorja ter na ta način začrtujejo nova obzorja čudaških muzik.
Zakaj se tako čudaško ploščo sploh splača imeti v domači zbirki, se nemara povprašate. Saj vendarle ne izstopa tako zelo. Že res, ampak stvar je povsem preprosta. Zaradi tistih nekaj draguljev, ki pospešijo izločanje serotonina v možgane. Ob uvodni, že kar nesramno simpatični, Brite Tha' Day, pač težko ostaneš ravnodušen, medtem ko zaključna skladba, Eskimo, nekoliko trše zveneča avant-noise rock himna, album zaključi v takem slogu, da me že sedaj ima, da bi odletel v trgovino s ploščami po njeno nadaljevanje.
Komentarji
komentiraj >>