Sklep slovenske vlade, da se država sicer pod okriljem zveze NATO pridruži seznamu držav – okupatoric Iraka, je predvsem ponovno pokazal, kako zelo je aktualna ministrska ekipa in koalicija Janeza Janše pri odločitvah, ki jih pač ne more podpreti s povsem konkretnimi in tehtnimi argumenti, vešča v preigravanju zakonskih in proceduralnih določil ter izkoriščanju zakonskih lukenj. Da ji gre to kakopak dobro od rok, je sicer pokazala že v svojih opozicijskih časih, da pa se te v domači politični praksi preverjene prakse oklepa tudi sedaj, ko je v vsej svoji aroganci na oblasti, pa povsem nedvoumno potrjuje tudi očitno pomanjkanje tehtne vsebine v javnih nastopih Janševih ministrskih in strankarskih oprod ter današnje državnozborsko dogajanje na Odboru za zunanjo politiko.
Sklep slovenske vlade, da se država sicer pod okriljem zveze NATO pridruži seznamu držav – okupatoric Iraka, je predvsem ponovno pokazal, kako zelo je aktualna ministrska ekipa in koalicija Janeza Janše pri odločitvah, ki jih pač ne more podpreti s povsem konkretnimi in tehtnimi argumenti, vešča v preigravanju zakonskih in proceduralnih določil ter izkoriščanju zakonskih lukenj. Da ji gre to kakopak dobro od rok, je sicer pokazala že v svojih opozicijskih časih, da pa se te v domači politični praksi preverjene prakse oklepa tudi sedaj, ko je v vsej svoji aroganci na oblasti, pa povsem nedvoumno potrjuje tudi očitno pomanjkanje tehtne vsebine v javnih nastopih Janševih ministrskih in strankarskih oprod ter današnje državnozborsko dogajanje na Odboru za zunanjo politiko.
Zakonska luknja, pravzaprav pa očitna pomankljivost Zakona o obrambi je, da lahko Vlada Republike Slovenije sama odloča o napotitvi vojaških plačancev v uniformah z našitki Slovenska vojska v mirovne misije pod okriljem mednarodnih organizacij, katerih član je ta država. Ker imajo to v nekaterih največjih in najstarejših državah Evropske unije, torej Španiji, Nemčiji in Franciji, očitno drugače urejeno, ali pač njihove vlade premorejo več pokončnosti, bi očitno kazalo to zakonsko pomankljivost vsekakor čimprej odpraviti. Toda odločitev vlade bolj kot na njeno servilnost in brezhrbtenično pokornost ameriškim imperijalnim interesom na z nafto bogatem Bližnjem vzhodu, ki jo pravzaprav pooseblja zunanji minister za vse večne čase in vlade Dimitrij Rupel, povsem nedvoumno razgalja pravo naravo severnoatlantskega zavezništva.
Da je zunanji minister in celo poosamosvojitveni veleposlanik Slovenije v Washingtonu, Dimitrij Rupel, povsem odkrit amerikanofil, ki bi za peščico ameriških dolarjev, če že ne zgolj za mlahavi stisk roke ali priložnostni objem v Beli hiši, z lahkoto zanemaril tako geopolitični položaj države kot njeno samo umeščenost v mehanizme skupnega odločanja Evropske unije, smo sicer na valovih tega radia že večkrat poročali. Kronski zgodovinski dokaz v prid tej domnevi je sicer Ruplov podpis Vilnuške izjave, po kateri se je Slovenija priključila skupini na mednarodnem prizorišču zelenih novoevropskih držav, ki so za lase privlečenim dokazom o obstoju orožja za množično uničevanje v rokah Huseinovega režima verjele še pred tako zelo nepripričljivim nastopom takratnega sekretarja za zunanje zadeve Collina Powella pred Varnostnim svetom Združenih narodov.
S to odločitvijo vlade sicer ponovno postajajo aktualne res da zaradi občutljivosti zadeve povsem nepreverljive govorice, da sta tako zunanji minister kot sam predsednik vlade že tam enkrat od sredine osemdesetih let in še pred razpadom nekdanje države, po katerem sta se ameriški geopolitični vpliv in ameriške vojaške baze naposled le nepovratno namestile na Balkanu, na plačilnem seznamu ameriških obveščevalnih služb, ki so sicer v imenu Bele hiše že dokazano poskrbele za podobne kvazi-demokratične prevrate povsod po svetu. Toda še bolj očitno je sklep vlade o napotitvi domačih vojaških plačancev v Irak potrdil argument, ki smo ga v predreferendumski kampanji navajali nasprotniki priključitve severnoatlantskemu zavezništvu. Zveza NATO je pač po koncu hladne vojne zgolj zgodovinski relikt, katerega današnji smoter pač ni zagotavljanje globalne varnosti pač pa zgolj instrument za povečevanje dobičkov ameriške orožarske industrije.
Ne v denimo včerajšnjem javnem nastopu vidno tresočega se ministra za obrambo Karla Erjavca in svojemu strankarskemu šefu primerno arogantnega predsednika državnozborskega odbopra za zunanjo politiko Jožefa Jerovška ter ne na sami današnji seji taistega odbora namreč ni bilo moč slišati niti enega samega tehtnega argumenta, ki bi opravičil pravilnost vladnega sklepa, po katerem se je država Slovenija pod okriljem zveze NATO včlanila v klub držav okupatoric Iraka, oziroma ki bi ovrgel tezo, da je to posledica servilnosti ameriškim imperijalnim in korporativnim interesom.
Argument, da gre za mirovno in ne za vojaško operacijo, preprosto ne zdrži že zaradi dejstva, da je prav v imenu globalnega miru svojo po mednarodnem pravu nezakonito agresijo in posledično tudi okupacijo Iraka, opravičevala tudi sama administracija Bele hiše. Seveda je mir v Iraku, v katerem je bilo samo danes do sedaj ubitih vsaj 15 ljudi, za razliko od evidentnih dobičkov ameriških orožarskih korporacij, povsem abstraktna kategorija.
Kako zelo so sicer neverodostojne varnostne analize razmer v Iraku na domačem obrambnem ministrstvu, sicer priča tudi dejstvo, da pa tam ni bilo junaka, ki bi ministra Erjavca pred njegovim včerajšnjim javnim nastopom opozoril, da pa smo v zadnjem času vse pogosteje priča samomorilskim napadom prav na centre za urjenje iraških varnostnih sil. Če bi bilo temu tako, potem se vidno drhteči minister pač ne bi širokoustil o tem, da pa je center za urjenje eden najvarnejših predelov Bagdada, saj je varnost v Bagdadu pač še naprej tako kot mirovna operacija tam še naprej povsem abstraktna kategorija.
Še več, vsa argumentacija, da je ta vlada s sklepom o napotitvi štirih vojakov, katerih plače ali pač morebitni pogrebni stroški bodo pokriti iz domačega proračuna, zgolj izvršila zavezo prejšnje vlade Antona Ropa, ki karkoli že da ji lahko upravičeno očitamo, vojakov v Irak pač ni napotila, potrjujejo, da kakšna je prava narava političnega vodenja države te koalicije in vlade. Ne gre namreč zgolj za aroganco, pač pa predvsem za dejstvo, da se že zdaj ustvarjajo razmere, po katerih bo tudi za morebitno prvo žrtev in truplo, ki bo v Slovenijo pripotovalo v v ta namen že nabavljenih vrečah za trupla s slovenskimi oznakami, spet kriva prejšnja oblast in ne ta vlada.
Očitno se bo prav na tem dejstvu, gradila tudi prihajajoča predvolilna kampanja za lokalne volitve. Že sam njihov izzid pa bo ob dejstvu pokazal, da ta vlada in koalicija uvrstitev države med okupatorke Iraka ne more podpreti s prav nobenim trdnim argumentom, kako velik z lastno glavo razmišljajoč delež volilnega telesa sploh premoremo na tej strani Alp. Vtis ob napotitvi prvih štirih slovenskih vojakov v Irak pa je, da ta delež ni prav velik, oziroma da se še naprej ne povečuje pač pa vztrajno manjša.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z vzgibi vlade in koalicije za uvrstitev Slovenije na seznam okupatork Iraka v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>