Clawfinger in Calm Chaos, včeraj v Orto klubu ...
Radio Študent
Glasbena redakcija
Četrtek, 19.01. 2006
Clawfinger in Calm Chaos, včeraj v Orto klubu
*Lahko bi rekli, da so fantje iz zasedbe Clawfinger večni povratniki na naše odre. Začuda niso eden tistih bandov, ki prvič prijadrajo v naše kraje v samem zatonu svoje glasbene kariere, saj so pri nas godli že v svojih najpopularnejših časih. Koncert v prostorsko zelo omejenem Orto klubu je mnogim vzbujal dvome, da kolektiv takšnega kalibra, ki je dvakrat zasedel Halo Tivoli ter jo enkrat celo popolnoma razprodal, poleg tega pa se je pojavil kot nosilec enega večjih poletnih festivalov pri nas, ne sodi v takšno utesnjeno luknjo. Vendar temu ni bilo čisto tako.
Švedsko – norveška peterica je vzorčen primer skupine, ki je nepričakovano, morda celo prehitro, vstala iz pepela in se povzpela po komercialnih merilih zelo visoko, tudi na radijske in televizijske lestvice. To pa je mnogokrat zelo dvorezen meč. Tako je njihov status super zvezdnikov od prvega studijskega izdelka »Deaf Dumb Blind« iz leta 1993 vztrajno upadal z vsako naslednjo posneto ploščo. Nadeta jim je bila titula pionirjev tedaj tako imenovanega rap-metala, bili so sveži v času, ko je metalna glasba po dolgih letih začela sprejemati kompromise, se prilagajati tržni situaciji ter se mešati z različnimi drugimi glasbenimi žanri. Morda jim podeljen naslov ni ravno pisan na kožo, saj - roko na srce - rapa v pravem pomenu besede pri njih ne bomo zasledili, niti po glasbeni in še manj po sporočilni plati. Bolj primerno bi jih bilo označiti za glasbenike, ki so s preprostimi prijemi, z mešanjem napetih kitarskih rifov, elektronskih samplov ter seveda ob pomoči pridigajočega vokalista Zaka Tella v svojem času pomenili noviteto. Vendarle pa so fantje skozi leta naredili precejšen razvoj, saj so glasbeno mutirali dobesedno na vsaki novi plošči.
Za spremljevalno zasedbo so si omislili jezni sekstet švedskih mladcev po imenu Calm Chaos, ki pa gojijo vse preveč stereotipen nu-metal pristop. Ob sicer zelo zgodnji osmi uri ali nekaj čez so napol prazno dvoranico poskušali prepričati s svojo odrezavo ter napadalno glasbo. Večinoma neuspešno, saj je publika ostala upravičeno hladna, prav tako pa tudi nastopajoči. Pravzaprav niso Calm Chaos pokazali prav nič novega, morda so le presenetili s svojo instrumentalno zasedbo, ki poleg dveh kitar sestoji še iz dveh "basovk". Pomagal ni niti vizualni pristop. Ravno obratno, izpadli so skorajda smešno v enotnih belih uniformah, ki so spominjale kvečjemu na kakšne uniforme slaščičarskih vajencev. Piko na i pa je dodal še kronično slab zvok, kar je vse prevečkrat praksa pri nastopih spremljevalnih bandov.
Do prihoda glavne atrakcije večera, zasedbe Clawfinger, pa se je klubski prostor napolnil skorajda do zadnjega kotička. V veliki večini je bilo prisotno poslušalstvo, ki je prišlo nostalgično obujat pretekle čase. Nove oziroma mlajše publike ob pomanjkljivi promociji in ne več atraktivni godbi pač niso pridobili. Kot zelo očitno se je to pokazalo ob samem uvodu, ki sta ga odprla dva komada iz nove plošče »Hate Yourself With Style«, publika pa ob tem ni niti mignila. Glasba nove plošče je skrajno surova, kitara je pridobila v tem času že skoraj trendovski metalski prizvok skandinavskega tipa v slogu tamkajšnjih starejših death metal zasedb. Kljub vsemu pa ostajajo še vedno dovolj prepoznavni za stare oboževalce. Nadaljevanje je bilo ob redkih novejših vložkih bolj preglednega tipa, kar je publika tudi pričakovala, če ne že zahtevala. Opravljen je bil izvrsten sprehod skozi šest studijskih izdelkov, ki so dokaj raznoliki in variirajo od skorajda ambientalnega elektronskega muziciranja do popolnoma metalskih, udarnih rifov, ki so prisotne poganjali v zrak. Celotnemu vzdušju pa je svoje pridal še tudi kristalno čist, skoraj studijski zvok, pa neizmerna energija vseh nastopajočih ter zvrhana mera sproščene komunikacije. Nekdanji, že skoraj pozabljeni hiti so se vrstili. Komadi Truth, Nigger, Catch Me, Biggest The Best, Do What I Say so pripeljali do vročega zaključka, ko je klub po dobri uri in pol skandiral za drugi povratek na oder, ki pa ga ni bilo.
Če bi pričakovali nelagodnost nekdaj velikega banda na tako majhnem odru, bi se zelo zmotili. Clawfinger na klubskem prizorišču funkcionirajo skrajno suvereno in spontano, še mnogo bolj kot so to počeli ne velikem odru male tivolske dvorane. Čeprav morda že malce izpeti, vztrajajo pri svoji glasbi, ki postaja vse bolj neobremenjena in skoraj zagotovo nova plošča ne bo tudi zadnja.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>