Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
petek, 27. 1. 2006 ob 19.00: ATMOSPHERE - You Can´t Imagine How Much Fun We´Re Havin´ /RhymeSayers, 2005/ (3017 bralcev)
Petek, 27. 1. 2006
jizah



Atmosphere: You Can't Imagine How Much Fun We're Having

Minilo je desetletje od prvih, sramežljivih korakov dvojca Atmosphere. V tem času sta producent Ant in raper Slug naredila velik korak k prepoznavnosti raperske scene iz (ne boste verjeli) Minneapolisa, predvsem pa sta fanta postala eden najbolj prodajanih neodvisnih raperskih artiklov. Njuna pot se je dvigovala v skladu z vse večjo prepoznavnostjo njune založbe RhymeSayers, dokončno pa sta svojo slavo vnovčila, ko je založba RhymeSayers podpisala distribucijsko pogodbo z nekdaj punkersko založbo oz. distribucijo Epitaph. Prvenec »Overkast!« sicer sega v leto 1997, do danes najnovejše plošče »You Can't Imagine How Much Fun We're Having«, ki je izšla v drugi polovici leta 2005, pa sta izdala štiri albume. To pa seveda niti približno ni vse, saj sta fanta tudi del projekta »Felt«, za seboj pa imata še sodelovanja z Dynospectrum in Deep Puddle Dynamics.

Minilo je desetletje od prvih, sramežljivih korakov dvojca Atmosphere. V tem času sta producent Ant in raper Slug naredila velik korak k prepoznavnosti raperske scene iz (ne boste verjeli) Minneapolisa, predvsem pa sta fanta postala eden najbolj prodajanih neodvisnih raperskih artiklov. Njuna pot se je dvigovala v skladu z vse večjo prepoznavnostjo njune založbe RhymeSayers, dokončno pa sta svojo slavo vnovčila, ko je založba RhymeSayers podpisala distribucijsko pogodbo z nekdaj punkersko založbo oz. distribucijo Epitaph. Prvenec »Overkast!« sicer sega v leto 1997, do danes najnovejše plošče »You Can't Imagine How Much Fun We're Having«, ki je izšla v drugi polovici leta 2005, pa sta izdala štiri albume. To pa seveda niti približno ni vse, saj sta fanta tudi del projekta »Felt«, za seboj pa imata še sodelovanja z Dynospectrum in Deep Puddle Dynamics.

Atmosphere je od nekdaj veljal za zelo priljubljen tandem, ki je svojo glasbo črpal iz dela svojih predhodnikov, saj je tako produkcijsko kot na trenutke tudi besedilsko spominjal na raperske starošolce. »Beati« so tako precizno sestavljeni, a hkrati preprosti in zasnovani na bobnih, ki jih je hiphop produciral v zgodnjih devetdesetih in prej. Tekstualno pa je Slug popolnoma odmaknjen od tipičnega podzemnega raperskega govoričenja o težkem življenju, raznih političnih in osebnostnih zarotah in na splošno ne velja za raperja, ki se pritožuje nad stvarmi, s katerimi se obremenjuje večina podtalnih raperskih junakov. Ravno nasprotno, Sluga bi lahko označili kot človeka, ki je začetnik t. i. emo hiphopa in se je v svojih besedilih kar pretirano ukvarjal z ljubeznijo in ženskami. Način seveda ni bil tisti, ki smo ga vajeni od raperjev iz velikih založb, saj Slug ženske ceni in trpi za pomanjkanjem ljubezni, torej o ženskah skoraj ne izreče slabe besede. V skladu s svojimi prejšnjimi projekti poiskuša tudi tokrat ostati hudomušen, humoren in zabaven, a se mi dozdeva, da je ta humornost na trenutke deluje precej posiljeno. Že sam naslov plošče nam pove veliko o sarkazmu, s katerim se srečujemo skozi večino te 50 minut dolge plošče. Besedila so na trenutke inteligentna in neobremenjujoča, naslednji moment pa se pove kak nesmisel. Vendar pa so te nesmisli po mojem del koncepta oz. parodije na raperske stereotipe v stilu »keep it real«. Celotna plošča na besedilih ni tako konsistentna kot prejšnji njuni izdelki, manj je tudi eksperimentiranja, kreativnost pa se znajde le znotraj že znanih vod delovanja Sluga, svojega spektra različnih zgodb pa ni spremenil kaj dosti. Obsedenost z ženskami in neuspela razmerja z njimi torej ostajata glavni temi, ki pa sta postavljeni tako, da za razliko od tipičnega raperskega egotripaštva in postopaštva, delujeta zelo čutno, nostalgično, razočarajoče in emocionalno. Vokalno je Slug pravzaprav zgrešil čas, saj je njegov flow postavljen v dobo, ko so na lestvicah kraljevali L.L. Cool J., Mc Shan, Run-DMC in podobni, saj rapa zelo čisto in razumljivo, hkrati pa zelo repetativno. Njegovo podajanje rim in besed je pravzaprav isto skozi celoten plošček. Tekstualno se Slug poleg ljubezenskih tematik ukvarja tudi z nekaj globljimi stvarmi, kot je recimo pripoved o 16-letni deklici, ki je na njunem koncertu izgubila življenje, pretirano uporabo zdravil oz. drog in tako dalje. Zanimivo se mi zdi tudi, da je skoraj skozi celotno ploščo prvooseben in pošten raper, ki kljub vsem pomanjkljivostim deluje ironično in sarkastično.

Na drugi strani pa imamo producenta Anta, človeka, ki na vsaki plošči pokaže veliko več. Njegovo tipično orkestrsko samplanje tokrat ni tako vidno, je pa zato vidna postavitev glasbe, bazirane na starošolskih bobnih. Produkcije niso polne, temveč so direktne in preproste, brez veliko kompliciranja pa delujejo zelo osvežujoče. Sampli so zbrani iz funka, soula pa tudi iz jazza in gospela, vklopljeni pa so zelo spretno in osredotočeno. Daleč največja prednost Anta pa je, da se izjemno dobro ujema z besedili Sluga, saj zna pričarati primerno vzdušje za njegove tekste, ki so na trenutke otožni in polni sanjavih kitar in pianov, po drugi strani pa pri bolj humornih komadih, hitri in brezkompromisni, da se lahko bolj osredotočimo na besedičenje.

Atmosphere sta ena tistih, ki imata svoje privržence tako pri podzemnih kot tudi pri mainstreamerskih poslušalcih, kar jima navsezadnje tudi prinaša dobre prodajne rezultate in se te formule uspešno držita. Žal nam je lahko le to, da se produkcija iz plošče v ploščo dviguje na vse višji nivo, koncept in tekstualna forma pa se bolj kot ne ponavljata in tako plošča po več poslušanjih ali z ustreznim predznanjem o delu te skupine hitro postane monotona in ob poslušanju dobimo občutek, da je ta izdelek nekaj, kar smo že slišali. Za nove privržence bo tole najbrž »boom«, za stare pa najbrž ne bo plošča nič zelo novega in to kljub dejstvu, da imata fanta svoje precej specifično občinstvo. Vsekakor pa vse svoje kompetentnosti fanta nista izgubila, zabavno besedičenje, preproste podlage ter precej hiter Slugov rap pa še vedno ostajajo zaščitni znak Atmosphere, v kar se lahko prepričate v naslednjih kompozicijah »The Arrival«, »Panic Attack«, »Watch Out«, »Musical Chairs«, »Say Hey There«, »Hockey Hair«, »Pour Me Another«, »Smart Went Crazy«, »Angelface«, »That Night« in »Little Man«.


JIZAH


Komentarji
komentiraj >>