Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 29.1.´06 ob 19.00 (ponovitev 5.2. ´06 ob 10.00) CHANGO SPASIUK: Tarefero De Mis Pagos (Piranha, distribucija Intek 2005) (3196 bralcev)
Nedelja, 29. 1. 2006
MarioB



Chango Spasiuk: Tarefero De Mis Pagos

Harmonika, čeprav ni ljudski inštrument, se je do te mere zajedla v marsikatero tradicionalno glasbo in v njej tako zaživela, da se zdi, da je v njej od nekdaj in za vekomaj. Tango, na primer, je kot zvrst obstajal še preden je vanj vdrla harmonika, ki so jo iz Matere Evrope po širnem svetu razpečevali večinoma mornarji, trgovci, vojaki /.../ Vendar tango ni edina argentinska zvrst, v kateri zvočno prednjači raztegljiva, a tonsko in harmonsko zmuzljiva meharica. Z juga Argentine, natančneje iz regije Misiones na njenem daljnem severovzhodu, ki meji na Paragvaj in Brazlijo ter jo zaradi specifične prsti imenujejo »rdeča dežela«, prihaja chamame, omamno zapeljiva godba, katere zastavonoša v zadnjih nekaj letih je Chango Spasiuk ... (v celoti)
* Harmonika, čeprav ni ljudski inštrument, se je do te mere zajedla v marsikatero tradicionalno glasbo in v njej tako zaživela, da se zdi, da je v njej od nekdaj in za vekomaj. Tango, na primer, je kot zvrst obstajal še preden je vanj vdrla harmonika, ki so jo iz Matere Evrope po širnem svetu razpečevali večinoma mornarji, trgovci, vojaki. No, in čeprav je v tango prišla kot tujka, je v njem postala udarna in glasbeno radodarna gospodarica, brez njene vloge si je danes nemogoče misliti tango.

Vendar tango ni edina argentinska zvrst, v kateri zvočno prednjači raztegljiva, a tonsko in harmonsko zmuzljiva meharica. Z juga Argentine, natančneje iz regije Misiones na njenem daljnem severovzhodu, ki meji na Paragvaj in Brazlijo ter jo zaradi specifične prsti imenujejo »rdeča dežela«, prihaja chamame, omamno zapeljiva godba, katere zastavonoša v zadnjih nekaj letih je Chango Spasiuk.

Potomec ukrajinskih emigrantov igra na harmoniko od enajstega leta. Enakopravno z ukrajinskimi polkami, valčki in skotiši je srkal chamame ter v svojo različico te tradicionalne muzike vpletel še druge vplive. Album Tarefero De Mis Pagos mu je prinesel tudi cenjeno nagrado BBC-jevskega Radia 3 za najboljšega novinca. Hja, za »svet« je kajpak novinec, a je, preden ga je svet spoznal, moral za domač trg posneti – reci in si za uho piši – polno pest šestih albumov.

Chango igra na klavirsko harmoniko, a chamame odlikujejo dueli le-te in tipičnega bandoneona, poleg dveh mehov pa zvočno sliko polnijo še violina, kontrabas, kitara in različna tolkala.

Lanskoletna uspešnica na številnih lestvicah najboljših etno albumov se ponaša s kar se da aranžmajsko in strukturno precej raznoliko godbo, ki jo ponavadi ne prisojamo ljudskim oblikam. Ali drugače in za potrebe tega teksta ustrezneje rečeno – da se ne bi komu, ne daj vrag, zazdelo, da se gremo kulturni šovinizem – v njej je težko, tudi po skrbnem in poglobljenem večkratnem poslušanju, zaznati neki ponavljajoči se značilen vzorec, kakršnega skoraj na mah prepoznamo denimo v bluesu ali cumbiji, kaj šele tangu. Chamame Changa Spasiuka nam torej izzveni netradicionalistično ali raje neotradicionalistično v tem smislu, da se ne opira na ponavljajoče se harmonske ali ritmične vzorce.

Namesto pričakovane prpoznavnosti in ponovljivosti vzorcev pa nas Spasiuk in njegova zasedba zasipata z nadvse dodelano, razvejano in slojevito godbo, ki marsikdaj spominja na kako ultramoderno novo klasično glasbo ali kar na »novo muziko« kot tako. Violina gode svoje, harmoniki se pogovarjata in kregata, kitara zaokroža, kontrabaho gladi in vse polzi in drsi kot odlično naoljena mašina. Pa ne brez občutkov, kje pa!!! Melanholija je srednje Changovo ime in tukaj se samo v rahlo različnem razponu tega »bolnega« čustva chamame razlikuje od tanga. Nedefinirano hrepenenje, žalobnost, žalost, pa tudi burkaštvo in nagajivost – vse to je najti pri Spasiuku.

Ko Chango povleče meh, se sliši, kot bi igral kabarejsko »razštelano«, skoraj mimogrede, v rahlo sfumato atmosferi in s kar nekaj ščepci improvizacije. Semtertja kakšen komad zazveni v poznanih nam slovanskih ritmih, velikokrat pa se poslužuje vzorcev skladanja in igranja, ki so blizu jazzu in novi muziki. Tako bi si marsikateri njegov komad brez večjih težav lahko predstavljali kot spremljevalno godbo kakim eksperimentalnim plesnim, teatrskim ali filmskim projektom.

Večinoma inštrumentalni komadi kažejo na zavidljivo raven muziciranja in srčnosti, s katero se muzičisti lotevajo igranja. Changova glasba je takšna, ki bi prav zaradi svoje zapletenosti in nenedolžnosti – kajti marsikdo pojmuje ljudsko godbo kot nedolžno, posebej v nasprotju do takoimenovane »umetne« – lahko (in bi tudi morala) pritegniti godboljubce z različnih vetrov, od klasike do jazza.

Changova muzika je avanturistični zvočni turizem, ki se ne omejuje na »pričaranje« argentinskega vzdušja in ki je obenem sijajen primer, kako danes slišati in posredovati tradicijo. Chango jo bo na naših odrih posredoval 30. maja v Cankarjevem domu na Festivalu argentinske kulture, do takrat pa prisluhnite izboru z njegovega odličnega albuma.

Pripravil Mario Batelić


Komentarji
komentiraj >>