Petek, 3. 2. 2006
jizah
Valterap je tisti fant, ki je pred leti nastopil na Klubskem maratonu z izpiljenim flowom in zanimivimi teksti. Je tudi tisti fant, ki je nekaj kasneje posnel 10-minutno pravljico "Janček". In je tudi tisti fant, ki je svoje prve raperske korake naredil pred več kot desetimi leti, ko je sodeloval v crossover skupini "PPFK". Tudi tisti, ki se je nekoč imenoval Cess-One in risal grafite, je on. Tudi tisti, ki ga mnogi "ne zastopiste ku rapa", je on. In on je tudi tisti, ki je na kompilaciji 5 Minutes Of Fame, skupaj s Kingom, predstavil komad "1, 2, 3" in goriško rapersko sceno. Valterap je tudi tisti odličen freestyler, ki je Trkaju pred leti na domačem terenu skorajda zadal smrtni udarec. Tudi tisti, ki je s Pižamo, N'tokom in Trkajem sestavljal neverjeten freestylerski presežek "Rodbina Trgavšek", je valterap!. Valter je tudi tisti, ki je poleg svojega uličnega ep-ja "nekitakegaku...valterap!, svoj zimzelenček "Uvetru" predstavil na Hip hop kuh'ni. In navsezadnje je on tudi tisti, ki se ne podpisuje z veliko začetnico in brez klicaja na koncu (v celoti) ...
* Skoraj desetletje je minilo, odkar je na raperski zemljevid vstopila tudi Nova Gorica. King in Cess-One sta bila tista, ki so jih goriške ulice spoznavale vsak dan bolj, tako iz grafitarskih kot tudi iz raperskih krogov. Leta so tekla dalje in kmalu je nekakšno Kingovo lokalno prevlado, predvsem zaradi večje aktivnosti, pričel prevzemati Cess-One, bolj aktiven od obeh goriških protagonistov, a sceni sta se vendarle predstavila skupaj. V pesmi »1, 2, 3«, ki sta jo predstavila na kompilaciji »5 Minutes of fame – Za narodov blagor« pod okriljem kolektiva Radyoyo, sta tako prvič in zaenkrat tudi zadnjič sodelovala v skupnem komadu. Kmalu po tem je Cess-One svoje grafitarsko ime spremenil v valterap! (s klicajem na koncu in z malo začetnico) in nase opozoril tudi na širši sceni. Sočasno z nastopom na Klubskem maratonu Radia Študent je izdal tudi svoj ulični ep »nekitakegaku…valterap!«, katerega je posnel kar doma in ga prodajal iz svojega nahrbtnika. Lani pa je Valterap ob obilici materiala zasledil oglas v lokalnem časopisu, s katerim je nato na natečaju prišel do brezplačnega snemanja plošče v koprskem studiu Hendrix, kjer je posnel svoj uradni prvenec, ploščo »MaloMateMaNeMona«, kar sicer pomeni »Malo nor, a ne neumen«, in jo izdal pri samozaložbi SBK.
Od leta 2002 se je valterap! znašel v obdobju iskanja lastne identitete. Napisal je morje prošenj za službo, prišel navzkriž s starši, tudi na ljubezenskem področju je imel očitne težave in se zaprl v svoj svet, kjer mu je družbo delala predvsem domača zelena stvar. Vse to vam govorim, ker so to tematike, ki tvorijo okostje Valterjeve plošče, saj se precej poglobljeno zapira vase in odpira poslušalcu, a le tistemu, ki mu je pripravljen prisluhniti. Plošča tako izžareva delno nemoč avtorja, zaprepadenost nad domačim in slovenskim prostorom, v katerem ne vidi prostora za osebno rast in razvoj, kar zaznavamo predvsem v začetnih treh komadih, kjer iz predvsem negativnega zornega kota gleda na domače okolje ter Slovenijo, in se išče v prostoru, s katerim se očitno vsaj v času napisanega ni mogel soočiti. Že na samem začetku spoznamo eno najbolj vidnih Valterjevih prvin, saj besedila podaja precej subtilno, morda se nam ob prvem poslušanju slišijo precej banalno in srednješolsko, v resnici pa marsikatera, še tako navidez nepomembna stvar stoji v besedilu pomensko. Ravno to in odlično izpiljen flow ter zgradba komadov so tudi ene največjih prednosti valterapa!. Fant je za razliko od večine domače scene svoja besedila postavil metrično, upošteval je tudi glasbeno stran, saj je celotna plošča odrapana štiričetrtinsko, flow pa je od nekdaj predvsem hitrega Valterjevega stila tu tako upočasnjen in malce hitrejši. Ravno pestrost njegovega vokalnega izraza, s katerim se je očitno igral zelo veliko in ga izpopolnil do zelo visoke meje, se z odličnem zlivanjem s popolnoma narečnim rapanjem sliši odlično. Mehka primorščina, s poudarkom na širokih o-jih, ki ritmično zelo izstopa in Valterja loči od večine ostale scene, se nevtralizira s precej temnimi podlagami. Ob slengovski primorščini je potrebno poudariti še veliko število italijanskih besed, za katere pa bi najbrž prav vsi, ki nismo Primorci, potrebovali kak dodaten slovarček, saj se prednosti mehkega jezika po drugi strani lahko hitro spremenijo v nerazumevajočo celoto. Predvsem takrat, ko valterap! uporabi preveč italijanskih besed, ki za razliko od recimo Iztoka Mlakarja niso razumljiva širši javnosti. Pri raperjih, ki dajo veliko na svoja besedila, je to seveda še bolj moteča stvar, sploh pa se vzporedno s tem postavlja še vprašanje, kako ga naj recimo na koncertu razumejo ljudje v Sloveniji, ki ga najbrž v veliki meri »ne štekajo«. Njegovo ukvarjanje s travo ni tako banalno, kot je videti v začetku, temveč se za njo skrivajo osebnostne frustracije in nezadovoljstvo, pa tudi veselje in lepi trenutki. Tekstualno je plošča torej precej temna, mračna in predstavlja obdobje, ko Valter očitno ni najbolj užival, temveč se je soočal z očitnimi problemi z nežnejšim spolom in hrepenenjem do njega, s slovensko mentaliteto in potihem tudi s politiko, kar se zazna iz začetnih komadov, ter z domačim prostorom, ki ga kakor ni sprejemal tako, kot si je on sam želel.
Glavni problem plošče pa so vsekakor podlage, ne samo, da so nekatere podpovprečne, ampak so kar konkretno slabe, kar je splošna rak-rana slovenske raperske scene. V kolikor resnih producentov z osnovnim čutom za ritmiko, zvenom bobnov in ostalimi osnovnimi prvinami v Sloveniji vsaj v raperskih krogih skoraj ni, se seveda hitrogovorec sooča tudi s to težavo, ki je Valterja privedla do tega, da je kar sam naredil nekaj beatov. Prav tu pa je Valter dokazal, da je v prvi vrsti raper in šele nato vse ostalo. Z naborom ostalih »producentskih« kolegov, kot so Borjan, Dj Supastar, Samo Boris, Saš, Dj Deso ter Pipss, Brodii in N.S.S., smo sicer lahko precej bolj zadovoljni kot z Valterjevimi podlagami, a tudi to ni ravno nek presežek. Zadovoljstvo nam ponujajo zgolj beati Saša, Desota ter Pipssa, Brodiija in Sama Borisa ter deloma Borjana, nikakor pa ne moremo biti zadovoljni z delom valterapa!, Dj Supastarja in sploh N.S.S.-ja, ki nam je ponudil tipičen balkanski dolgočasen beat, ki je še najbližji približek popraperskim beatom. Bobni na nekaterih komadih so postavljeni in izbrani, milo rečeno, slabo, tudi sami sampli več ali manj niso postavljeni tako, kot je potrebno, vsekakor pa ven štrli res odličen prispevek Sama Borisa, v kompoziciji »Kontra«, poleg tega pa podlage kar nekajkrat ne sovpadejo z govorjenim delom.
Vsekakor je plošči treba ponuditi večkratno poslušanje, saj si s prvim poslušanjem niti približno ne vzpostavimo realne slike o tem izdelku. Teksti niso tako srednješolski, kot se zdi, ne govorijo le o travi in »pohajkovanju«, temveč se za navidez preprostimi besedami mnogokrat skrivajo precej globoke stvari, ki pa jih poslušalec odkrije le, če se v besedila poglobi in o njih razmišlja. Valterjeva verbalna forma ni tako kompleksna in psihološka kot N'tokova, tako direktna in zaprta kot Samo Borisova, še manj pa predstavljena s poudarjenim bistvom kot recimo Klemen Klemnova, politično angažirana v stilu Laganeeja, ulično moralistično trpeča kot besede Nikolovskega. Ne, je precej posebna - »valterjevska« in postavljena konceptualno, saj nas vodi skozi različna obdobja njegovega življenja v zadnjih treh letih. Eden najvidnejših freestylerjev pri nas pa je verbalno in tehnično več kot dobro izpeljal svoj del, žal pa je popolnoma pogrnil produkcijsko in zvočno, saj je zvok na plošči kar konkretno slab. Vseeno pa tudi verbalno vseh 70 minut ni nivoju, saj je recimo 5 ali 6 komadov, tekstualno podpovprečnih in odvečnih.
Komentarji
komentiraj >>