Pred koncertom Ensemble Al Kindi z Otomanskimi glasbami iz Alepa v abonmaju Glasbe sveta nocoj, to je 3. februarja 2006 ali 4. muharrama 1427, v Cankarjevem domu, sva poklepetala z vodjo zasedbe Julienom Jalalom Eddinom Weissom nekega januarskega večera, ko je bil še doma v Alepu. Tokrat le uvod, nadaljevanje sledi v Idealni godbi to nedeljo.
VPR Povečini ste (pozitivno) puristični: igrate glasbo dežele z glasbeniki dežele. Tokrat pa vaš projekt vsebuje glasbenike treh (v globini celo 5 ali 7) dežel. Ali lahko poveste, kako je do tega prišlo in kaj lahko pričakujemo?
JULIEN: Zdelo se mi je zanimivo vključiti turško dolgovrato lutnjo tanbur in kemančo, ki je neke vrste grška violina in so jo v otomansko glasbo vpeljali verjetno konec 18. stoletja; ti dve glasbili sta iz arabske glasbe zdaj odsotni, želel sem ju ponovno vpeljati v arabski orkester, z intervali, arabsko lestvico, makami. Vse to sem vadil s turškima glasbenikoma. Obiskal sem tudi Baku v Azerbajdžanu in delal z Malikom Mansurovom, ki igra dolgovrato lutnjo tar v skupini Alima Kasimova. Torej sem v svoj ansambel vpeljal tudi to glasbilo, tar, ki je tipično iransko klasično glasbilo, medtem ko ga otomanski klasiki, ki igrajo repertoar istanbulskih sultanov, gledajo rahlo zaničljivo kot ljudsko glasbilo. Ugotovil sem, da je azerbajdžanska glasba ohranila silno moč izraza, ki jo je celo iranska izgubila, ker je postala preveč, recimo, omikana. Gre torej za delno mejno izkušnjo, te glasbenike sem naučil igrati nekaj skladb iz arabskega repertoarja, da pa bi ustvaril zgodovinsko, dokaj epistemološko stičišče, sem se odločil, da bom delal z arhivi otomanskega cesarstva, ki so jih pogosto zapisovali sužnji, ljudje, ki so jih ujeli otomanski osvajalci, npr. v Bagdadu, Tabrizu, Kairu in drugod. Te ljudi je torej na silo ali celo po lastni volji vodila pot v Istanbul od 15. stoletja dalje, in ti arhivski zapisi so edine notacije orientalske glasbe, ki jih lahko najdemo. In namesto da bi delal kot Turki, ki igrajo po estetiki 19. stoletja, kar je dokaj absurdno, sem želel najti staro estetsko osnovo, ki temelji v perzijski in arabski glasbi. Predvidevam, da je morala biti istanbulska glasba v 17. stoletju zelo podobna alepski glasbi. To seveda nasprotuje nekaterim dokaj šovinističnim mnenjem, gre za nekakšno vrnitev k repertoarju v času pred velikimi reformami, zlasti v otomanskem cesarstvu in Istanbulu, ko se je turška glasba zelo, vedno bolj diferencirala od iranske in arabske glasbe, želim se torej vrniti v skupno estetiko, upravičiti vpeljavo otomanskih glasbil, torej bomo igrali arabske skladbe, a tudi turške skladbe, vendar z arabsko estetiko, interpretirane v slogu 17. stoletja, po moji hipotezi.
VPR Kako ste se na projekt pripravljali?
JULIEN: Priznam, da je bilo zelo težko. Sem francosko-švicarskega rodu, v Alepu živim približno 13 ali 14 let, Sirijo obiskujem že več kot 20 let, ansambel Al Kindi sem ustanovil pred več kot 20 leti, težave pa so bile vedno predvsem s pevci: eden je bil iz Bagdada, drugi iz Tunizije, tretji iz Egipta. Tokrat pa smo morali delati z glasbeniki iz še več držav. Veliko sem vadil v Bakuju v Azerbajdžanu, pred dvema tednoma, z glasbenikom, ki sem mu prej poslal partiture, razložiti sem mu moral interpretacijo intervalov, modusov, ki so različni v vsaki tradiciji, na srečo imajo v Azerbajdžanu, zlasti Malik Mansurov, glasbilo z veliko prečkami v iranskem slogu, ki omogočajo zelo subtilno interpretacijo intervalov. Razložil sem mu torej, kako igrati te partiture, skupaj sva delala. Pred tem sem delal skoraj leto s turškima glasbenikoma, ki igrata tanbur in kemanče, doma v Alepu vadim s pevcem, tudi zdaj, vse skupaj pa se bo konkretiziralo na odru najprej v Parizu in kmalu nato pri vas v Ljubljani.
Komentarji
komentiraj >>