Študentska založba iz Ljubljane je v okviru Festivala zgodbe – Fabula povabila v četrtek, 9. februarja, v knjigarno Konzorcij na okroglo mizo Jeziki mesta.
V vabilu so nakazali, da nas bo zanimalo, kako se mesto odraža v sodobni slovenski literaturi. Glede na to, da je okrogla miza v okviru Fabule, je razumljivo, da je voditeljica okrogle mize na pogovor o oznaki »urbana literatura«, ki naj bi ga literarna kritika v zadnjem času vse pogosteje uporabljala, povabila sogovornike s sveta proze.
Kaj sploh je urbana literatura? Kaj imamo v mislih, ko literaturo označimo za urbano? Ali je ta termin le oznaka za cajtgajst?
Kljub številnim sogovornikom je okrogla miza obrodila revnejše rezultate od pričakovanj.
URBANA LITERATURA – MED ZLORABO IN NEVEDNOSTJO
Študentska založba iz Ljubljane je v okviru Festivala zgodbe – Fabula povabila v četrtek, 9. februarja, v knjigarno Konzorcij na okroglo mizo Jeziki mesta. V vabilu so nakazali, da nas bo zanimalo, kako se mesto odraža v sodobni slovenski literaturi. Glede na to, da je okrogla miza v okviru Fabule, je razumljivo, da je voditeljica okrogle mize na pogovor o oznaki »urbana literatura«, ki naj bi ga literarna kritika v zadnjem času vse pogosteje uporabljala, povabila sogovornike s sveta proze. Kar je, kljub okvirom festivala, škoda, saj se tudi o urbani poeziji in urbanih poetih piše in govori kar dosti: pripravlja se nemara celo antologija sodobne urbane poezije.
Ob vabilu so nekateri zmignili z roko, češ spet ta urbanost, ali nismo s tem že zaključili. Drugi menijo, da se je o tem že toliko govorilo in povedalo, da je aktualnost termina že odklenkala. Nekaj pa nas je bilo takih, ki očitno o urbani literaturi ne vemo dovolj ali vanjo celo dvomimo in ki smo se bili pripravljeni podučiti o tem fenomenu. Na to temo so lani razpravljali na knjižnem sejmu v Pragi, v oddaji Peti element, o urbani literaturi so se razpisali v uvodnikih v mesečniku Literatura, v uvodnih tekstih v AirBeletrini, termin je bil nemalokrat uporabljen v spremnih tekstih h knjigam … in še bi lahko naštela, npr. društvo Tropos je konec lanskega oktobra organiziralo strokovno-znanstveno srečanje z naslovom Urbanost, znanost in reflesivnost, na katerem se je govorilo tudi na temo Urbana literatura? In ravno zato se je bilo po okrogli mizi smiselno vprašati, če nam je ta debata povedala kaj novega, kaj več, navsezadnje – kaj vendarle je ta urbana literatura, kaj pomeni tolikokrat uporabljena oznaka urbana literatura? Ali je njen antipod »neurbana literatura«?
Hrvaški kritik Krešimir Bagić, avtor izbora tekstov za Beletrinino knjigo Golo mesto, je menda na obisku v Sloveniji ugotavljal, da če je za hrvaško literaturo v osemdesetih značilen postmodernizem, za devetdeseta pa fakti, kar naj bi sovpadlo z vojno, naj bi ti dve dekadi vendarle nekaj povezovalo, in to je urbano v literaturi. Z drugo intrigantno oznako, ki je multikulturnost, kar je izpostavljeno v Beletrinini knjigi Nove britanske pisave: Začetek nečesa velikega, je voditeljica pogovora Jelka Ciglenečki spodbudila pogovor. Kljub številnim sogovornikom je okrogla miza obrodila revnejše rezultate od pričakovanj. Organiziranje takšnih, recimo jim razvpitih, pogovorov je nehvaležno opravilo. Avtorji, ki jim neki pridevnik lepijo, v tem primeru urban, se največkrat posvetijo bolj skopim pripombam o tem, kako oni ustvarjajo, ne prepustijo pa se v prostor refleksije, kar je po svoje razumljivo. Že pregovorno oni ustvarjajo, in če ustvarjajo dobro, jim niti ne smemo zameriti, da o svojem delu nočejo ali ne znajo razmišljati na glas. Vendar se nehote zastavi vprašanje, zakaj pa se odzovejo povabilu, če jim ni do sodelovanja?
Publicist in pisatelj Zdenko Kodrič je vztrajal, da je urbanost v literaturi zasledil v sedemdesetih, doživljal jo je npr. ob zasedbi Filozofske fakultete v Ljubljani in ob branju proze Marka Švabiča, in v najnovejših proznih delih, ki nastajajo, npr. pri Poloni Glavan, Nejcu Gazvodi, Vinku Möderndorferju. V navezavi na svojo zadnjo knjigo proze in v razbiranju urbanosti v gledališču pri Matjažu Zupančiču je vpeljal izraz »medprostor«, v katerem naj bi se junak ukvarjal s svojo usodo. Redkobesedna in jedrnata Polona Glavan, pisateljica in prevajalka, je povedala, da piše, kot piše. In da če mora, kar sicer nerada počne, povedati, kaj zanjo je urbano, da potem urbano opaža v uporabi dialogov, ki so eliptični, banalni; dogajalni pripovedni čas je čas tukaj in zdaj. Portretiranje oseb takšnih, kakršne so, vidi tudi kot lastnost urbane literature.
Jezikoslovec, prevajalec in pisatelj Andrej E. Skubic je pojasnjeval, da njemu urbano ne pomeni nič določujočega. Pisati o urbani literaturi je zanj isto kot pisati o pisateljih, ki imajo očala in brado. Pisanje o današnjem času, ki neobhodno vključuje razosebljenost, multikulturnost, drvenje, hitrost … za Skubica ni urbano niti z literarnega vidika niti z vidika načina življenja v različnih okoljih, saj so problemi v Ljubljani ali pa v Goriških brdih vedno bolj podobni. Kar hodi v ospredje, je po Skubicu občutek za stvarnost. Ob namigu, če v slovenskem prostoru najde mesto kot literarnega junaka, kot poznani primer Peterburga, torej ob namigu, če je nemara to njegov Fužinski bluz, je hipotezo zanikal. Skubic je razložil, da mesta ni doživljal kot literarno osebo, da je v romanu uporabil ljubljanske ulice, tiste, ki jih najbolj pozna, da pa Fužinski bluz govori o tem, kako je on doživel blokovsko naselje, ni pa nujno, da so to ravno Fužine.
Režiser in pisatelj Vinko Möderndorfer je povedal, da ne ločuje ne ženske in moške ne urbane literature. Meni, da pišemo v skladu s časom, važen pa je po njegovem jezik, ki mora biti slengovski, sproščen.. Priznal je, da se ne ukvarja s tem, kaj je urbana proza, da pa ga zanimajo marginalne, mestne zgodbe. Ko je snemal film Predmestje, se je spraševal, kaj je slovensko predmestje, in ugotovil, da Ljubljana sploh ni mesto, predmestje pa je vse takoj za avtocesto. Poskušal je narediti navezavo in povedal, da imamo prozo, katere junaki so urbani, živijo mestno življenje, da pa imamo tudi Prežihovega Voranca, v čigar prozi bi težko našli kaj urbanega, pa da je vseeno dobra. Möderndorfer je pojasnil še naravo jezika v prozi, češ da ne gre za direkten prenos jezikovnih prvin z ulice na papir, temveč da zelo malo tega, kar se valja po listih, na katere zapisuje na ulici slišane citate, prepusti v pisanje, največkrat ga ti okruški le spodbudijo, da ustvari novo besedo. Junak je po njegovem namreč vržen v nič in potem nastane mesto. Če pisatelju uspe narediti jezik, ki ga bralci prepoznajo kot jezik Fužin, je to pač dobro. Ker namreč umetnina je umetna zadeva, in če je prepričljiva, je toliko bolj prepričljiva kot resničnost.
Okroglo mizo Jeziki mesta, ki je zastavljala vprašanja o tem, kakšne so žariščne teme slovenskega urbanega okolja, in ali je problematika mesta res nekaj novega v slovenski literaturi, je poživil Matej Bogataj, ki je sintetiziral opažanja iz časa, ki mu kot literarni kritik sledi. Obudil je obdobje, ko je prihajal na sceno in se spomnil na arhaizatorje, Žabota, Lainščka, Tomšiča idr., ki so zagovarjali, da se literatura ne mora pisati iz literature, temveč iz zemlje. Opaža pa, da se je tudi pri teh avtorjih proza spremenila, tako pri Tomščiču kot pri Žabotovem Sukubu. Bogataj je povzel, da je bila proza sedemdesetih in osemdesetih let izrazito urbana, da pa je svet kazala skozi marginalce. Neposredno prikazovanje panka, subkultur, alkohola, drastičnih spolnih praks, npr. proza Lele B. Njatin, Boštjana Seliškarja, je bilo tedaj urbano. Tisto, kar pa je danes urbano, je povzel Bogataj, je neorealizem, saj izven teh prostorov ne moremo več živeti. Za urbano je po Mateju Bogataju značilno križanje usod, ki so mimobežne, razprševanje subjektivitete, povečevanje odtujenosti, napredujoča šizoidnost, zabrisana realnost.
V delih, ki jim rečejo urbana literatura, je povedal jezikoslovec Skubic, se uporablja jezik, ki ga govori ta stvarnost. Namreč postmoderna literatura je manipulirala z žanri, osemdeseta leta so govorila z diskurzi, to je z govorico ustanov, ki hoče vse podrediti eni stroki, zdaj pa gre po Skubicu spet za vračanje k človeku, za avtentično izražanje, gre za uporabo jezika, ki je človeku blizu. To pa je le odgovor na probleme časa, po Skubičevo se spet skuša govoriti po človeško. Bogataj pa je zaključil, da če kdo ni neorealist, so to tisti, ki jemljejo jezik kot simulaker … Hudolin, Čater. Ja, kakor koli že, na okrogli mizi Jeziki mesta se je potrdilo, da termin urbana literatura uporabljamo, celo kar pogosto, da pa ne vemo prav natančno, kaj ta termin označuje, torej da ga celo zlorabljamo (kar niti ni nujno slabo!), tako da s pogojno imenovano »urbano literaturo« ostajamo v nevednosti.
No, to je tisto literarno ustvarjanje, ki je zdaj »in« in ki je na premcu sodobne ladje ... vam je prišepnila in Jezike mesta za vas poslušala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>