Sobota, 18. 2. 2006
david
Gromska strela bi lahko prosto prevedli v indie rockovskih krogih ime sedaj že kultne eksperimentalne, nojz rock zasedbe Lightning Bolt iz kraja Providence, na Rhode Islandu v ZDA. Boben in bas duo, ki ga sestavljata dva Briana, Chippendale in Gibson, si je dal zavestno pomenljivo ime, ki ju že v naprej okarakterizira kot gromko, rušilno in udarno zasedbo. Svoj kultni status sta si pridobila po eni strani s povsem samosvojim, unikatnim glasbenim izrazom in po drugi s svojimi nenavadnimi koncerti. Znano je namreč, da na njih vedno nastopata v isti ravnini, kot se nahaja publika, tako rekoč med njimi (torej nikoli na odru) in vedno uprizorita divji šov. Njuna posebnost pa je tudi petje, ki ga izvaja bobnar Chippendale. Med igranjem ima v ustih nastavljen mikrofon, v katerega med bobnanjem poje oziroma spušča čudne zvoke, ki prihajajo ven popačeni, distorzirani in zliti z ostalim hrupom (v celoti) ...
* Gromska strela bi lahko prosto prevedli v indie rockovskih krogih ime sedaj že kultne eksperimentalne, nojz rock zasedbe Lightning Bolt iz kraja Providence, na Rhode Islandu v ZDA. Boben in bas duo, ki ga sestavljata dva Briana, Chippendale in Gibson, si je dal zavestno pomenljivo ime, ki ju že v naprej okarakterizira kot gromko, rušilno in udarno zasedbo. Svoj kultni status sta si pridobila po eni strani s povsem samosvojim, unikatnim glasbenim izrazom in po drugi s svojimi nenavadnimi koncerti. Znano je namreč, da na njih vedno nastopata v isti ravnini kot se nahaja publika, tako rekoč med njimi (torej nikoli na odru) in vedno uprizorita divji šou. Njuna posebnost pa je tudi petje, ki ga izvaja bobnar Chippendale. Med igranjem ima v ustih nastavljen mikrofon, v katerega med bobnanjem poje oziroma spušča čudne zvoke, ki prihajajo ven popačeni, distorzirani in zliti z ostalim hrupom.
Lightning Bolt delujeta že okoli deset let, pri njiju pa je na samih začetkih pel Hisham Bharoocha, ki se je kasneje pridružil someščanom Black Dice. Obe zasedbi ter še nekatere druge, kot so na primer Les Savy Faw in Forcefield, izhajajo iz umetniške šole Rhode Island School Of Design. Do leta 2001 pa se je ta glasbeno-umetniška srenja kreativno in produktivno družila v lokalnem avtonomnem umetniško-kulturnem zatočišču Fort Thunder. Iz istega kroga je v kraju Providence zrasla tudi lokalna, pretežno v eksperimentalni nojz rock orientirana založba Load, ki si je v podtalnih krogih že prislužila sloves ene bolj cenjenih založb za izdajanje tovrstne glasbe. Na Load sta Lightning Bolt do sedaj izdala vse svoje štiri albume, med drugim pa tam izdajajo tudi zasedbe kot so Burmese, Khanate (izg.: konejt), Noxagt (izg.: nouegzakt), Sightings (izg.: sajtings), USAISAMONSTER (izg.: ju-es-ej iz a monster) in mnoge druge.
Lightning Bolt spremljamo na Radiu Študent že od leta 2003 izdanega albuma Wonderful Rainbow, s katerim sta nekako dozorela in z njim ter preko svojega koncertnega slovesa prodrla v mednarodne vode. Med drugim ju je takrat gostil tudi znani, že preminuli BBC-jev DJ John Peel, nastopila pa sta tudi na prominentnem alterniativnem festivalu All Tomorrow's Parties.
Zvok Lightning Bolt izhaja iz post-core, nojz in trash rock šole, nekje na sledi japonskim Ruins in je podoben zvoku bendov, kot so Vialka, Hella, Noxagt, USAISAMONSTER itd. Lightning Bolt sta v tej družbi povsem unikatna in originalna, s svojstvenim in učinkovitim receptom. Abstrahirani oziroma vsega pričakovanega balasta osvobojeni, pospešeni in ponavljajoči se hard-core in metal ritmi in riffi (včasih podobni zvokom razjarjene motorne žage) služijo kot izhodišče za tehnično izjemno virtuozno in adrenalinsko izživljanje z okusom. Komadi Lightning Bolt pogostoma delujejo kot zahtevne in hrupne tehnične vaje za distorziran bas in podivjani boben, le da Chippendale in Gibson iz tega naredita pravo žmohtno muziko.
Z zadnjim, konec lanskega leta izdanim albumom Hypermagic Mountain, sta Lightning Bolt kompozicijsko in produkcijsko naredila korak dalje in se izognila nevarni pasti samoreciklaže.
Komadi vse manj zvenijo kot tehnične vaje in so vse bolj razčlenjeni, zgoščeni in celoviti, pogostoma pa zaidejo celo v spevno punk-rockovsko formo. Produkcijsko ohrani duo na albumu Hypermagic Mountain občutek svojega živega, koncertnega zvoka, ki pa je vseeno jasen, artikuliran in bogat, mestoma obogaten z efekti. Predvsem so izjemno učinkovito sproducirani tudi Chippendalovi vokali, večinoma obdelani z delay efektom, ki se odlično spojijo z ostalo celoto.
Preden pričnemo s poslušanjem novega albuma Lightning Bolt, pa opravimo najprej še z eno bistveno dilemo.
Verjetno se vsak, ki se sooči z glasbo Lightning Bolt, vsaj enkrat zgrožen ali začuden vpraša, s kom za hudiča ima opraviti. Ali gre pri tej glasbi zgolj za fetišiziranje riffov, razkazovanje tehnične kondicije ter zvočno onaniranje ali za originalen in ultimativni punk rock ter ekstatično-katarzičen stampedo?
V razmislek pred poslušanjem ponujam primerjavo s fenomenom Ramones, ki jih ljudje na njihovih začetkih niso jemali povsem resno oziroma niso vedeli ali jih naj jemljejo zares ali se jim naj smejijo. Njihova glasba je bila po svoje primitivna, pa vendar je zagrabila z vso silo in prepričala s svojo izvirno svežino. Tovrstne dileme so vedno obstajale in vedno bodo, šele čas pokaže, katera kritiška stran je imela prav.
Komentarji
komentiraj >>