Kratek spomin na začetke sodobnega t.i. alt-countryja z zasedbo Uncle Tupelo in pogled na to, kaj en od dveh gonilnih ustvarjalnih članov, Jay Farrar, počne sedaj.
jayfarrar.net
1. CDR, 13 (on) STIL BE AROUND jay farrar 3.30
CD bill frisell, 8 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19
Still Be Around, Še vedno bom naokoli, Še vedno bom tam, bi lahko priložnostno prevedli naslov ene klasičnih pesmi Jaya Farrara in zasedbe Uncle Tupelo enkrat konec osemdesetih in na začetku devetdesetih. Simbolično tudi zato, ker je Jay Farrar še vedno naokoli, še vedno prisoten, še vedno je tu. Spet pravzaprav bolj, kot mogoče nekaj časa v minulih letih. Lani je recimo oživil svojo zasedbo Son Volt, ki jo je ustanovil 1995. leta, po odhodu iz zasedbe Uncle Tupelo in s tem posledično po njenem razpadu. S Son Volt je julija lani objavil novo ploščo, Okemah and the Melody of Riot, zatem pa še EP Afterglow. Za povrh je založba Rhino objavila še pregledno zbirko zasedbe Son Volt od 1995 do 2000, z naslovom Retrospective. Vsem tem izdajam se bomo posvetili v eni od bodočih oddaj Izven zakona. Nocoj se bomo namreč spomnili začetkov dela Jaya Farrara in njegovega početja v devetdesetih, do leta 2000. Milko Poštrak vas, s pomočjo Robija, pozdravljam, spet ob deseti večerni uri, v klasični oddaji Izven zakona. Brez zasedbe Uncle Tupelo tudi te oddaje ne bi bilo, vsekakor ne v tej obliki. Tudi brez zasedbe The Jayhawks, tudi ne brez zasedbe Freakwater, pa še cele vrste izrednih ustvarjalcev, ki so sledili v devetdesetih. Mitološki očetje in mame pa so prav Uncle Tupelo z ustvarjalno dvojico Jay Farrar in Jeff Tweedy, Jayhawks z Markom Olsonom in Garyjem Lou-risom ter Freakwater s Catherine Irwin. Od teh treh zasedb v bolj ali manj izvirni obliki deluje le zasedba Freakwater, ki je prav tako zadnjih šest let počivala, lani pa se je oglasila z novim albumom s pomenljivim naslovom Freakwater is Thinking of You, Freakwater misli na vas. Ploščo smo par tednov nazaj poslušali v tejle oddaji Izven zakona. Jayhawks sicer še delujejo pod vodstvom Garyja Lourisa, vendar niso več tisto, kar so bili z Markom Olsonom. Mark Olson pa se z ženo Victorio Williams in istomišljeniki oglaša iz puščave Mojave pod imenom Creakdeepers. Uncle Tupelo, torej Jay Farrar in Jeff Tweedy, so se 1994. leta razšli, Jeff Tweedy je nadaljeval pod imenom Wilco, Jay Farrar pa z zasedbo Son Volt, v zadnjih letih pa je nastopal tudi kar pod lastnim imenom na kakih akustičnih koncertih. Z enega takih iz 21. avgusta 2000 v Bristolu je bil tudi posnetek klasike Jaya Farrara in Uncle Tupelo, Still Be Around, ki smo jo slišali v uvodu. Vse pa se je začelo z No Depression.
2. CD uncle tupelo live, 1 (trad.) NO DEPRESSION uncle tupelo 2.56
No Depression, tradicionalni napev, ki ga poznamo iz repertoarja arhetipske country družin-ske zasedbe The Carter Family, pa seveda iz vrste drugih izvedb. S to pesmijo so Uncle Tupelo naslovili svoj antologijski prvenec iz 1990. leta, po katerem ameriška glasba nikoli ni bila več ista, bi lahko rekli. O Uncle Tupelo smo kajpak v tej oddaji Izven zakona na vašem in našem neodvisnem Radiu Študent dovolj govorili, v oddaji Koncert Radia Študent smo svoj čas poslušali tudi neuradno koncertno ploščo Live in Midwest, s posnetkom enega zadnjih koncertov Uncle Tupelo, 1. maja 1994. S te plošče je bila tudi pravkar slišana koncertna izve-dba klasike No Depression. Ni treba ponavljati tistega, kar kaka redna in natančna poslušalka ali pazljivi poslušalec tele oddaje Izven zakona že ve na pamet, da je prav po tej uporabi tradi-cionalnega napeva No Depression dobila ime revija o tej glasbi. Revija, ki je najprej izhajala kot napol fanzin dvakrat letno, sedaj pa kot obsežna revija vsaka dva meseca. Burno dogajanje, ki se je vsulo po prvencih Jayhawks in Uncle Tupelo, prvenec zasedbe Freakwater je bil namreč nekoliko spregledan in zato posledično manj vpliven, torej burno dogajanje so zatem poimenovali z vrsto izrazov, večinoma kot alt country, alternativni, drugačni country, pa tudi americana, roots rock, da ne naštevam v neskončnost. Vsem pa je bilo skupno, da so bili to mladi ustvarjalci, večinoma z izkušnjo punka, hard cora in drugih sodobnih urbanih izraznih oblik, ki so navdih črpali iz prastarih napevov in ruralnega, apalaškega hribovskega izročila, ki so mogoče res nekoliko mistificirali tiste kulturne artefakte, vendar so na podlagi njih ustvarjali nekaj najbolj vznemirljivega, kar smo lahko slišali skozi devetdeseta leta iz Amerike. Da ravno zdajle v oddaji Izven zakona obujamo spomine na tiste čase, imamo en zelo neposreden in pragmatičen razlog. Lani je namreč izšla dvojna koncertna plošča zasedbe Wilco, torej Jeffa Tweedyja, polovice ustvarjalne dvojice iz zasedbe Uncle Tupelo. Zato bomo nocoj poslušali, kaj je v drugi polovici devetdesetih počel njegov stari prijatelj od otroštva dalje, Jay Farrar, naslednji teden pa še, kaj je po razpadu Uncle Tupelo z Wilco delal Jeff Tweedy, vse to pa zato, ker bomo naslednjo sredo, 1. marca, zvečer, v oddaji Koncert Radia Študent poslušali izbor z omenjene koncertne plošče zasedbe Wilco z naslovom Kicking Television – Live In Chicago. Tako bomo videli, kako dolgo in razgibano pot so prehodili ti ustvarjalci v tako kratkem času, v desetletju in pol. In še: da je bila koncertna plošča zasedbe Wilco posneta ravno na par koncertih v Chicagu, ima svoje dodatne simbolne razsežnosti. Vemo, da je tam – med drugim - nastanjena tudi ena ključnih založb tovrstne glasbe, Bloodshot. Pri Bloodshot pa je Jay Farrar objavil album z glasbo za neodvisni film The Slaughter Rule, s katerega par posnetkov smo v oddaji Izven zakona že poslušali ob neki drugi priliki.
Zasedbo Uncle Tupelo sta prijatelja iz otroštva, Jay Farrar in Jeff Tweedy, ustanovila 1987, potem, ko sta sredi osemdesetih imela garažno punk zasedbo The Primitives, v kateri je bil tudi bobnar Mike Heidron in Jeffov starejši brat Wade. Ko je Wade šel v vojsko, se je preostala trojica preimenovala v Uncle Tupelo in v svoje početje vključila prastaro hribovsko izročilo. Po drugi strani se je vsake toliko spomnila tudi svojih urbanih punkovskih korenin. Tako imamo tudi koncertni posnetek njihove izvedbe I Wanna Be Your Dog Iggyja Popa in The Stooges. Pesem smo ob priliki v oddaji Izven zakona že poslušali, zato jo bomo zdajle preskočili. Tudi zato, ker imamo na razpolago še en redek koncertni posnetek Uncle Tupelo, ko so izvajali klasiko britanske novovalovske zasedbe Gang of Four z naslovom I Found That Essence Rare, Našel sem to redko dobrino.
3. CDR, 14 (gang of four) I FOUND THAT ESSENCE RARE uncle tupelo 2.10
Tole pesem I Found That Essence Rare je, kot ste slišali, odpel Jeff Tweedy in ne Jay Farrar, a nima veze. Tudi to so bili Uncle Tupelo.
1994. leta so bili Uncle Tupelo slavna zgodovina, Jay Farrar pa je nadaljeval z zasedbo Son Volt, v kateri je bil spet tudi bobnar Mike Heidron, ki je pred tem 1992. leta zapustil Uncle Tupelo, da se je lahko posvetil družini. Zraven sta bila še brata Jim, ki je igral bas, in multiinstrumentalist Dave Boquist s kitarami ter drugimi brenkali in goslimi. 1995. leta je zasedba Son Volt objavila album z naslovom Trace, s katerega poslušajmo pesem Tear Stained Eye.
4. CD trace, 3 (farrar) TEAR STAINED EYE son volt 4.21
V obtoku je kar nekaj koncertnih posnetkov Jaya Farrara, od uradnih naj omenim plošči Live In Seattle ter Stone, Steel & Bright Lights, ki obe prinašata posentke z nastopov leta 2003. Med neuradnimi kroži po spletu več posnetkov, kar kajpak priča o pomenu tega ustvarjalca. En takih primerkov s spleta je še en posnetek z nastopa v Bristolu, 21. avgusta leta 2000, nam-reč pesmi Windfall, ki nas sicer uvaja v album Trace. Tu pa je Windfall v izvedbi Jaya Farrara samega z akustično kitaro.
5. CDR2, (on) WINDFALL jay farrar 3.15
1997. leta je izšel drugi album Jaya Farrara in zasedbe Son Volt z naslovom Straightaways. Z njega poslušajmo zaključno pesem Way Down Watson.
6. CD straightaways, 10 (farrar) WAY DOWN WATSON son volt 3.42
Založba New West Records je lani v svojem nizu Live From Austin, Texas, objavila tudi koncertni posnetek z nastopa skupine Son Volt 1997. leta v Austinu v Texasu. Ker ga imam na DVDju, moram najprej poskrbeti, da ga spravim v audio obliko, zato si bomo poslušanje prihranili za kako drugo priliko. 1998. leta je izšel za kar sedem let zadnji studijski album Son Volt z naslovom Wide Swing Tremolo. Z njega poslušajmo pesem Driving the View.
7. CD wide swing tremolo, 2 (farrar) DRIVING THE VIEW son volt 2.58
Jay Farrar 1998. leta ni uradno razpustil zasedbe Son Volt, temveč je, kot se je izkazalo lani, le počivala dolgih sedem let. Temu, kar sedaj počne v Son Volt, se bomo posvetili enkrat v bližnji prihodnosti, zdaj poglejmo, kaj je Jay Farrar počel pod lastnim imenom. Najprej je leta 2001 pri založbi Artemis Records objavil samostojno ploščo Sebastopol. Z nje poslušajmo le pesem Damn Shame.
8. CD sebastopol, 5 (on) DAMN SHAME jay farrar 2.36
Z albuma Sebastopol Jaya Farrara smo zdajle poslušali le eno pesem, Damn Shame in to prav to pesem iz več razlogov. Album Sebastopol smo ob njegovem izidu v oddaji Izven zakona dovolj temeljito predstavljali, takrat pa smo to pesem preskočili. Leta 2002 je Jay Farrar mnoge presenetil z zanj razmeroma nenavadno ploščo, pravzaprav Epjem s plesnimi ali funkoidnimi različicami nekaj njegovih prej neobjavljenih pesmi iz časa Uncle Tupelo in Son Volt, pa tudi z remiksom pravkar slišane pesmi Damn Shame. Epju je bilo naslov ThirdShiftGrottoSlack. Leta 2003 je pri založbi Bloodshot objavil prej omenjeno ploščo z glasbo za film The Slaughter Rule. Z nje poslušajmo njegovo pesem Gather.
9. CD slaughter rule, 2 (on) GATHER jay farrar 4.36
Na albumu The Slaughter Rule z glasbo za istoimenski film je Jay Farrar zastopan z več instrumentalnimi skladbami, ostalo pa so pesmi drugih ustvarjalcev ali tradicionalni napevi v izvedbah dobro nam znanih izvajalcev iz okrilja alt countryja.
2003. leta je Jay Farrar ustanovil tudi lastno založbo Act/Resist, pri kateri je zatem objavil naslednji studijski album z naslovom Terroir Blues. Z njega poslušajmo uvodno pesem No Rolling Back.
10. CDR, 15 (on) NO ROLLING BACK jay farrar 3.07
Naslov albuma Terroir Blues si je Jay Farrar sposodil po francoskem izrazu terroir ali zemlja, s katerim Francozi označujejo vpliv vrste zemlje na kakovost in okus grozdja, iz katerega nato pridelujejo vino. Pesmi na albumu povezujejo kratki glasbeni drobci z naslovom Space Junk, pesmi pa so tihe, večkrat izvedene le s kitarama Jaya Farrara in Marka Spencera ter s kakimi godali ali čelom. Taka je tudi naslednja, Cahokian.
11. isti CDR, 16 (on) CAHOKIAN jay farrar 4.33
Nekateri so zvok pesmi na albumu Terroir Blues Jaya Farrara primerjali s početjem Tima Buckleya. Vsekakor album, ki je nakazoval, kakšno pot je prehodil Jay Farrar od No Depression Uncle Tupelo izpred kakega ducata let. Z albuma Terroir Blues poslušajmo le še eno pesem, All of Your Might.
12. isti CDR, 17 (on) ALL OF YOUR MIGHT jay farrar 4.49
Jay Farrar in Kelly Willis sta za zbirko Red, Hot and Bothered iz znanega niza s skupnim naslovom Red, Hot prispevala tole izvedbo pesmi Townesa Van Zandta, Rex's Blues.
13. isti CDR, 18 (zandt) REX'S BLUES jay farrar & kelly willis 4.33
Jay Farrar je na koncertih izvajal tudi Van Zandtovo pesem White Freightliner Blues, sodeloval na koncertu v spomin na Grama Parsonsa in seveda počel še kup stvari. Ob prvi priliki se bomo njegovim koncertnim ploščam Son Volt Live in Austin Texas 1997, pa Jay Farrar Live in Seattle in Stone, Steel & Bright Lights, pa tudi novi studijski plošči Son Volt v tejle oddaji Izven zakona temeljito posvetili, naslednji teden pa bomo povzeli še dosedanje početje drugega ključnega ustvarjalca iz zasedbe Uncle Tupelo, Jeffa Tweedyja in njegove zasedbe Wilco. Seveda tudi in predvsem zato, ker bomo naslednjo sredo zvečer v oddaji Koncert Radia Študent poslušali lanskoletno koncertno ploščo skupine Wilco – Kicking Television – Live in Chicago. Od Jaya Farrara pa se zaenkrat Milko Poštrak v oddaji Izven zakona poslavljam s klasično pesmijo Sugar Baby, ki jo je Jay Farrar takole odpel na enem od svojih nastopov. Lep pozdrav!
14. isti CDR, 19 (trad.) SUGAR BABY jay farrar 2.57
Komentarji
komentiraj >>